»Banke seveda ne rešujejo Igorja Bavčarja«

Leto 2008, ki je predvsem zaradi planetarne finančne in gospodarske krize spremenilo veliko utečenih tokov, je Igorja Bavčarja opomnilo na tok časa z dvema pomembnima obletnicama: 20 let je minilo, odkar je ustanovil in vodil Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je igral pomembno vlogo pri aferi JBTZ in široki mobilizaciji civilne družbe, brez katere danes Slovenija najbrž ne bi bila takšna, kakšna je. V prvem obdobju samostojnosti in parlamentarne demokracije je Igor Bavčar sodeloval v spreminjanju družbenega in političnega sistema kot minister za notranje zadeve, poslanec v DZ in minister za evropske zadeve.

Druga obletnica je povezana z njegovim prestopom v gospodarstvo: leta 2002 je bil na predlog znamenitega dolgoletnega direktorja Janka Kosmine izbran za predsednika uprave holdinške družbe Istrabenz, ki letos praznuje 60 let. Eden zadnjih odmevnih uspehov Istrabenza je bilo nedavno slavnostno odprtje prestižnega hotela de luxe kategorije, slovitega portoroškega Palacea. Toda slavje Istrabenzove turistične divizije, ki ima še druge veličastne načrte, so zasenčile novice in ugibanja o tem, kako (negotova) je finančna trdnost in prihodnost Istrabenza. Globalna finančna kriza, o kateri bi, 160 let po prvi objavi Komunističnega manifesta, gotovo marsikaj sočnega povedala, kot kaže, ne čisto mrtva teoretika komunizma, Marx in Engels, je domačim gospodarskim zdraham dodala dramatične tone.

V redkobesednem življenjepisu na spletni strani Istrabenza v zadnjem stavku piše, da ste velik ljubitelj narave in športnik. V lovski bratovščini se ve, da ste uplenili več lepih trofej. Bi imeli v teh dneh dovolj mirno roko, da bi zadeli jelena?

(Smeh, kratek premor) Ko grem v naravo, poskušam odmisliti vse drugo; ravno zato, da se lahko skoncentriram in lažje preživim izzive, ki jih je življenje polno. Imam kar nekaj strasti, med temi sta tudi lov in ribolov. Kadar grem v naravo, grem v naravo in takrat sem miren.

Ampak Lovec na jelene v prvem prizoru zadene, v drugem pa zgreši.

Se spomnim, ja, Robert De Niro. To je stvar trenutka.

Ne zunanjih okoliščin? Je bila po letu 2002, ko ste prevzeli vodenje uprave Istrabenza, situacija kdaj tako napeta, kot je zdaj?

Ne. Takšne finančne krize, kot jo preživljamo danes, takih gospodarskih razmer ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi in v svetu ni še bilo. In to predstavlja izjemen izziv in neko novo realnost, na katero nismo bili pripravljeni. Težko bi našel primerjavo, ne v času mojega mandata od leta 2002, ampak skoraj v celotni povojni zgodovini. Krize, ki so bile prej, niso bile tako vseobsežne in globoke in niso povzročile tako velike negotovosti. Ta je zamajala celoten finančni sistem in svetovni gospodarski ustroj. Lahko bi rekel, da je vse prisilila k temeljitemu premisleku o vsem, kar se je do zdaj zdelo večno.

Tudi o ekonomskih teorijah?

Da, tudi o ekonomskih teorijah. Prebral sem kar nekaj tekstov, ki so se temeljito lotili analize, prav te dni Fukuyamo, recimo, ki v preteklih desetletjih vidijo ogromno razlogov za to, kar se dogaja danes. Ta velika kriza je temeljito spremenila podobo sveta. Mislim, da bo spremenila tudi razmerja moči po svetu. Nam, ki delamo na mnogo nižjih nivojih, pa narekuje resen premislek o nadaljnjih korakih in o načrtih, ki smo jih imeli, in seveda prilagajanje novim razmeram.

Je to trenutek streznitve? Dokumenti Istrabenza so polni zelo ambicioznih načrtov, ki so se stopnjevali iz leta v leto. Nekaj let je obstajal občutek, da velikani, kakršen je Istrabenz, zelo lahkotno spreminjajo smeri, iščejo nova področja, nove trge, nove niše.

Obdobje zadnjih desetih, dvajsetih let je bilo obdobje temeljnega preloma v okolju, v katerem živimo. Vstop Slovenije v Evropsko unijo, razpad nekdanje Jugoslavije, nastanek novih hitrorastočih trgov ...

Propad socialističnega gospodarskega in družbenega sistema, nagel prehod v kapitalizem ...

Tudi to. Veliki pok, širitev Evropske unije, novi trgi - vse to je spodbujalo optimizem. Enostaven dostop do finančnih virov in manjši nadzor nad finančnim sektorjem sta generirala velik razvoj, veliko parabolo, ki je pričala o velikih uspehih posameznih nacionalnih ekonomij in podjetij. Ali je zdaj čas za streznitev? Je, čeprav mislim, da je človeška narava takšna, da ljudje, potem ko se kriza ustali, prehitro pozabijo nanjo. Ta veliki vzgon po donosnosti, profitu, rasti, po novih izzivih nas vedno znova sooča z mejami tega sistema. Mogoče ni naključje, da je v teh dneh Marxov Kapital v Nemčiji pošel.


Več v Sobotni prilogi Dela