Bankirski mrtvoud

Ukrepi za blažitev kreditnega krča (še) niso prijeli. Je kriva vlada?

Po hudi zaostritvi krize je na račune bank - da bi jim olajšala položaj - že pred meseci za tri leta naložila skupno za milijardo evrov lastnih depozitov. Ta denar si je morala sposoditi, saj je prejšnja vlada v državni blagajni pustila krepko luknjo. Sedanja je bila tako operacijo prisiljena izvesti, ker so tukajšnje banke po letu 2003 povsem zanemarile eno od dveh svojih ključnih nalog, pridobivanje prihrankov - imajo jih četrtino manj od povprečja v Uniji. Namesto da bi pridobivale varčevalce, so rajši v tujini najemale posojila in jih potem - seveda po precej višji obrestni meri - posojale najprej.

Obojega, tako lastnega zadolževanja kot posojanja bančnega denarja podjetjem in prebivalstvu, so se banke lotevale brezglavo. Torej brez premisleka, ali bodo same tujim bankam lahko vrnile izposojeni denar in ali bodo lahko izterjale, kar so posojale drugim.

Poleg omenjene finančne injekcije je vlada, podobno kot večina vlad drugih evrskih držav, tukajšnjim bankam zagotovila še državna poroštva. Podjetja, ki že mesece tarnajo, da ne morejo do posojil, naj bi s pomočjo poroštev države nazadnje le prišla do njih in jih porabila za naložbe. Te bi oživile proizvodnjo in storitve v različnih dejavnostih ter postopno obrnile navzgor tudi gospodarsko rast, ki je v Sloveniji strmoglavila bistveno bolj kot v drugih državah Unije.

A pričakovanja glede drugega koraka, torej tega, da bi banke podjetja čim hitreje založile s posojili z državnim poroštvom, se do zdaj niso izpolnila. Tukajšnje banke še kar živijo lagodno staro življenje: izposojajo si denar, posebej tam, kjer je to najudobneje, torej pri Evropski centralni banki (ECB), in ga vlagajo v kratkoročne papirje, da malo zaslužijo, podjetjem pa kvečjemu za kratek čas obnovijo že dana posojila. Posebej mrtvoudna je NLB, največja banka v večinski slovenski državni lasti. No, od japijevskega Draška Veselinoviča in ekipe, ki jo je podedoval, bi kaj drugega težko pričakovali.

Stara šala, nastala kdo ve kdaj, govori, da se bankirji pri svojem delu, finančnem posredništvu, ne pretegnejo preveč: od varčevalcev pridobijo denar, ki ga obrestujejo po triodstotni obrestni meri; iz tako zbranih denarcev dajejo klientom posojila, za katera zaračunajo dvakrat po tri odstotke obresti; vse to opravijo tako hitro, da so lahko vsak dan ob tretji uri popoldne že na golfu.

Res samo šala? V bankah, včasih prav oholih svetiščih denarja, bodo svojo pasivnost pri odpravljanju kreditnega krča verjetno utemeljevali predvsem z domnevno bančno previdnostjo in preudarnostjo, padajočo rastjo, velikimi tveganji itd.

Nekaj je tudi na tem. Toda tuje in domače izkušnje so nas v poldrugem letu naučile, da so bankirji vse prepogosto kljukci posebne vrste. Ko jim gre dobro, se tolčejo po prsih in si poleg visokih plač delijo še visoke nagrade; ko se zalomi, četudi po njihovi krivdi, pa je iz njihovih ust slišati predvsem marnje o usodnih negativnih zunanjih okoliščinah ipd. Dokler jim gre kot po maslu, se nad vlado vzvišeno zmrdujejo, če ga polomijo, jo začnejo pozivati, naj za božjo voljo pomaga, da se prepreči zlom bančnega sistema, ki bi utegnil pokopati celotno ekonomijo. Skratka, za svoje koristi zlorabljajo položaj, ki ga imajo banke po naravi stvari.

Banka Slovenije (BS), ki banke nadzira in usmerja, je to vlogo v preteklosti opravljala dobro; od osamosvojitve sta bankrotirali le dve liliputanski banki; zaradi posebnih varovalk, čeprav uvedenih malo pozno, so tukajšnje banke krizo pričakale v boljši kondiciji kot marsikatera renomirana finančna institucija z Zahoda.

V zadnjih dveh letih pa se zdi, da BS zmanjkuje energije in volje. Svoje je verjetno naredilo grdo kadrovsko mrcvarjenje, ki si ga je privoščila prejšnja oblast, da bi prikrila nastajanje javnofinančne luknje. Organizacija ni več zgledna, kot je bila, prenos znanja s starejše na mlajšo generacijo je prešibek. Guverner M. Kranjec, nepopravljivi individualist, tudi podcenjuje pomen finega informiranja medijev. J.C. Trichet, šef ECB, ga npr. sijajno obvlada.

Tukajšnji bankirji pa v najbolj kritičnem času ostajajo mrtvoudni. Znani slovenski menedžer je o njih skoraj začudeno rekel: pa saj ne bodo mogli kar naprej nič delati.

Iz zadnje izdaje Nedela