Biodizel čedalje privlačnejši

Ljubljana – Visoke cene nafte in iz nje pridobljenih pogonskih goriv skupaj z davčno politiko razvitih držav odločilno prispevajo k temu, da postaja tržna proizvodnja biogoriv vse bolj privlačna. Biodizel iz rastlinskih olj in etanol iz sladkorja sta že uveljavljena dodatka dizlu in bencinu, naftna podjetja pospešeno vlagajo tudi v tehnologije za predelavo celuloze v etanol (prvi tak obrat naj bi začel delovati leta 2006 v Kanadi), načrte za predelavo kmetijskih odpadkov in drugih organskih snovi v dizelsko gorivo pa je včeraj v Nemčiji predstavil mednarodni naftni koncern Shell.

Shell namerava v partnerstvu z nemškim podjetjem Choren vložiti 50 milijonov evrov v gradnjo obrata z letno zmogljivostjo 15.000 ton dizelskega goriva, ki naj bi biološke surovine začel predelovati leta 2007. V naslednjih letih naj bi partnerja odprla vsaj še tri podobne obrate s skupno zmogljivostjo 200.000 ton biogoriva na leto, vsak od njih pa naj bi zaposlil 150 delavcev. Če domnevamo, da bo nafta ostala podobno draga kot danes in da se davčna politika v Nemčiji in Evropski uniji (po kateri so bioderivati oproščeni trošarine na pogonska goriva) ne bo spremenila, bi utegnilo samo gorivo iz Shell-Chorenovega partnerstva potrebe po nemškem uvozu nafte zmanjšati za 100 milijonov evrov na leto.

“Sočasno lahko zmanjšamo odvisnost od uvoza nafte, izboljšamo plačilno bilanco, prispevamo k povečanju dodane vrednosti v domačem gospodarstvu in odpremo možnosti za razvoj povsem novega industrijskega grozda,” je prednosti projekta optimistično naštel Stephan Schüller, predsednik nadzornega sveta družbe Choren. Glavna prednost nove tehnologije pridobivanja biogoriv – razvil jo je Choren, njenih podrobnosti pa včeraj niso predstavili – je, da v nasprotju s pridobivanjem biodizla iz maščob uporabi celotno rastlino. Tako je pridobljena količina dizelskega goriva s hektara njive, zasejane z oljno ogrščico, tudi do štirikrat večja. Po ugotovitvah podjetja Choren bi lahko samo na njivah, ki zdaj v Nemčiji ležijo v prahi, na leto pridobili štiri milijone ton dizla.

Zlata leta za biodizel šele pridejo

Nemčija – in z njo Evropska unija – je tudi sicer država, ki velja za vodilno pri uvajanju biodizla v vsakdanjo uporabo. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) so se svetovne zmogljivosti za proizvodnjo biodizla med letoma 1999 in 2003 potrojile. Tega leta so ga v svetu proizvedli dobro milijardo litrov, od tega 44 odstotkov v Nemčiji. Ves svet porabi približno bilijon (tisoč milijard) litrov dizelskega goriva na leto, zato sedanja proizvodnja še ne pomeni bistvenega dejavnika na trgu derivatov. Drugače utegne biti že v nekaj letih – Evropska unija si prizadeva, da bi že od 1. januarja 2006 pogonska goriva na bencinskih servisih vsebovala 2,5 odstotka biogoriv, do leta 2010 pa 5,75 odstotka. Najbolj optimistične projekcije pa govorijo o tem, da bi lahko v Evropi do leta 2020 kar četrtino vsega potrebnega goriva za pogon motornih vozil pridobili iz biomase.

Zunaj Evrope pa je favorit za prvo mesto med biogorivi etanol, ki ga pridobivajo s fermentacijo sladkorja. Podobno kot je po svojih tehnoloških lastnostih biodizel povsem ustrezno gorivo za običajne dizelske motorje, je mogoče etanol dodajati bencinu (v največ desetodstotni koncentraciji), ne da bi bilo treba bistveno prilagoditi avtomobilske motorje. S prilagoditvijo pa lahko "bencinarje" žene tudi mešanica z večjim deležem etanola, predvsem v Braziliji pa imajo tudi avtomobile, ki uporabljajo čisti etanol.

Evropa zaostaja pri etanolu

Leta 2003 so na svetu pridobili 30 milijard litrov etanola za pogon motorjev z notranjim izgorevanjem, od tega 52 odstotkov v Braziliji in 43 odstotkov v ZDA. Evropa na tam področju zaostaja, za kar je po mnenju analitikov več vzrokov. Najpomembnejši je podnebje, saj je zdaj ekonomsko najučinkovitejša proizvodnja biogoriva predelava sladkornega trsa v etanol. V Braziliji, ki ima tropsko podnebje in zato visoke hektarske donose na poljih sladkornega trsa, hkrati pa cenejšo delovno silo, je proizvodna cena etanola povsem primerljiva z rafinerijsko ceno bencina. Brazilija je začela proizvodnjo etanola načrtno spodbujati že v prvi naftni krizi sredi sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, danes pa ta vir pokrije kar 30 odstotkov vseh njihovih potreb po bencinu. V ZDA cenovno razliko pri proizvodnji etanola "pokriva" vlada z davčnimi olajšavami, podobno kot to velja za biodizel v Evropi, z njim pa nadomestijo dva odstotka porabljenega bencina.

Zelo pomemben dejavnik pri odločitvi držav, katero vrsto biogoriv bodo podpirale, je tudi sistem kmetijskih subvencij. V zvezi s tem IEA opozarja, da visoke uvozne dajatve za etanol državam v razvoju, kot sta Brazilija ali Indija, preprečujejo, da bi lahko z njim prodrle na trge razvitih držav. Evropska unija, na primer, se zaradi pritiska Svetovne trgovinske organizacije (WTO) prav zdaj ukvarja z reformo trga sladkorja. Po mnenju opazovalcev je povsem mogoče, da bo EU obsežne subvencije, ki jih zdaj namenja pridelavi sladkorne pese, preusmerila v vzgojo poljščin, ki bi lahko tudi v naših podnebnih razmerah omogočile predelavo v biogoriva po konkurenčnih cenah. Tako bi lahko ubila tri muhe na en mah – prestrukturirala kmetijsko proizvodnjo, zmanjšala odvisnost od uvoza nafte in omejila emisije toplogrednih plinov.