Tiskane izdaje
Tri leta po reformi je generalni direktor GZS ob sajenju rožic o uspešnosti OZS konkurenčno zbornično asociacijo malega gospodarstva začel obstreljevati z vsemi topovi. Najprej so si v GZS izmislili statistiko - OZS ima sicer že desetletje in pol približno enako število, blizu 50.000 članov - in napoved, kako se povečuje število članov OZS, nato so ob sto nezadovoljnih podjetnikih, ki plačujejo obvezno članarino OZS, iz rokava potegnili še nekaj velikih podjetij (SCT, Primorje, Hit in LPP so nekateri igralci), ki so obvezni člani OZS.
Ali ki so še vedno člani OZS, ker se jim ob minimalni članarini pač še ni zdelo potrebno izpisati iz obrtnega registra in članstva OZS. Generalni direktor GZS ob tem trdi, da izpis ni tako preprost, in grozi, da ima v arhivu nekaj grdih uradnih dopisov generalnega sekretarja OZS. Uradni jezik je ponavadi grd in ni si težko predstavljati, kaj v teh dopisih piše. Da podjetje pač mora plačevati članarino. Predvidevamo pa lahko, da v glavi naslovnika ni SCT, temveč katero precej manjše podjetje, ki zaradi seznama dejavnosti in svoje velikosti res mora plačevati članarino OZS.
Ob uradnih utemeljitvah, zakaj je obvezno članstvo v OZS primerno, je treba omeniti še nekaj drugih, ki so morda celo pomembnejše. V GZS se je članstvo po reformi zmanjšalo za več kot polovico, toda v njej so ostala številna največja in najmočnejša podjetja, ki plačujejo najvišje članarine. In zbornici omogočajo, da sprejema manjše člane z minimalno članarino. V OZS so finančni računi drugačni, saj je moč njihovih največjih članov skromnejša.
Večina članov OZS so samostojni podjetniki, številni tudi socialni podjetniki po sili, ki morajo po izgubi zaposlitve nekako preživeti. Zanje je obvezno plačilo nekaj deset evrov članarine na mesec velik strošek. Trenutno celo nepotreben, saj od ugodnosti, ki jih je v zadnjem letu priborila OZS, pogosto nimajo prav veliko, prejšnji dosežki - recimo enostavno knjigovodstvo - pa so že tako norma in zato pozabljeni. Ampak, kot je pogosto slišati: tudi od davkov marsikdo na prvi pogled nima nič in jih ne bi plačeval, če bi bili prostovoljni.
S spremembo imena iz obrtne v obrtno-podjetniško zbornico so si za napad v OZS po malem krivi tudi sami. Njihova velika vzornica je bavarska združba, ki pa ne v imenu ne v strukturi članstva nima podjetnikov, temveč klasične obrtnike. To pa, recimo, polnilnica oliv v resnici ni. Še pletilnica nogavic, kjer stroj naredi vse, komajda. Dejstvo pa je, da koristi od dosežkov uživa tudi nekaj deset tisoč gospodarskih subjektov, ki niso člani nobene zbornice. Rešitev z obveznim članstvom v vsaj eni zbornici bi zato morda bila primerna, saj bi le-te potem tekmovale med seboj s programi, ne pa z nizkimi udarci.
Iz tiskane izdaje petkovega Dela.
