Borut Meh

Je Velenjčan in karierist, ki ambicij nikoli ni skrival, vsaj pred novinarji ne. Kariero je gradil postopno do končnega cilja - da se zavihti na vrh velikega in zato seveda tudi pomembnega podjetja, ustanove ali združenja. Poslovno pot je začel v velenjski Eri. Tam je »prisopihal« do namestnika glavnega direktorja, iz Gorenja pa je odšel kot član uprave. V holdingu Slovenske železarne je bil namestnik predsednika uprave, vendar le pogodbeno v dogovoru z ministrstvom za gospodarstvo, v službi pa je bil v NLB. V prestižnem državnem Petrolu je bil član uprave; tam je dočakal tudi želeno priložnost, da postane prvi človek v velikem podjetju. Sredi leta 2002 je sprejel ponudbo, da prevzame murskosoboško Muro, ki se je znašla v zelo velikih težavah in z letno izgubo 12 milijonov evrov. V Muro je odšel za pol nižjo plačo, kot jo je imel v Petrolu. Tudi to je vključil v ceno, da stopi na tako želeni poslovni vrh.

Meh, zelo odprt do ljudi in okolja, je garač. To je dokazal tudi v Muri, zato je bil med sodelavci in pri ljudeh v lokalnem okolju zelo priljubljen. Družbo je spretno krmaril med nevarnimi čermi velikanskih težav predvsem kot dober finančnik z dobrimi zvezami. Manj se je spoznal na prodajanje oblek in sploh na trženje. Zdaj, ko Muri grozi propad, mu očitajo, da podjetja že takrat ni preoblikoval iz proizvodnega v trženjsko, za kar je od države dobil deset milijonov evrov. Meh jim odgovarja, da to za popolno reorganizacijo Mure ni bilo dovolj. Več kot polovico državne pomoči je porabil za poplačilo neplačanih socialnih prispevkov, preostalo za poslovanje podjetja.

Predvsem pa Meh, ki je tudi predsednik združenja delodajalcev, ni tvegal odločilnega koraka pri preoblikovanju Mure - pred sedmimi leti ni hotel čez noč odpustiti polovice od takrat skoraj pet tisoč zaposlenih. Pred očmi je imel žalostno socialno podobo Pomurja, ki bi se z množično odpustitvijo delavcev Mure spremenila v socialno katastrofo. In roko na srce: če bi se Meh odločil za množično odpuščanje, mu tega ne bi dovolila država. Ta mu je »svetovala« postopno zmanjševanje števila zaposlenih. In Meh jo je ubogal. Prvi mož Mure je hotel ostati še en mandat. A ker lastniki niso privolili v njegovo zahtevo, da sam sestavi novo upravo, je odšel.

Naslednja postaja je bil slovenjgraški Prevent. Čeprav je postal predsednik uprave, ni bil zadovoljen. Prvič zato, ker se je znašel v središču različnih interesov lastnikov podjetja. In drugič zato, ker je širša slovenska javnost nanj v koroškem zakotju pozabila. Meh je človek, ki je rad v središču dogajanja in zelo ceni, da je dobro informiran. Zato je po nekaj mesecih Prevent zapustil in se, kot se je zdaj pokazalo, le začasno preselil med bančnike - v NKBM je postal izvršni direktor za podružnične banke oziroma hčerinske družbe. V »bančnem miru« je dočakal vrhunec kariere: imenovanje za prvega človeka Holdinga Slovenske elektrarne.

Ker je Meh zelo varčen, skoraj skop, kar ima najbrž po mami Gorenjki, zagotovo ne bo imel težav pri poslovanju z neštetimi milijoni evrov, ki jih obrača elektroenergetski holding. Seveda obračanje milijonov evrov v holdingu še zdaleč ne bo v njegovi pristojnosti. Če se bo hotel obdržati na mestu prvega moža, bo moral pokazati veliko spretnosti pri telovadbi med različnimi interesi v državi. Predvsem med interesi politike. Tudi na tem področju je Meh izkušen mož, zato ne bo kriv za njegov morebitni salto mortale.

Iz sobotnega Dela.