Brez presenečenja

To, kar se je zgodilo z »operacijo« reševanje Mure, ni presenečenje, prej pričakovani dogodek. Vladi ni uspelo izpolniti obljube, da bo do danes našla rešitelja za čim več delovnih mest v Muri. Dolgo se je tajno pogajala s podjetnikom Jocem Pečečnikom. Zdaj je jasno, da brez uspeha, saj je njegov reševalni načrt za Muro zavrnila. Ne sicer dokončno, o njem se je še pripravljena pogajati, vendar pod pogojem, da ga Pečečnik spremeni. Seveda tako, da bo njegov konkretni finančni vložek v Muro večji od ponujenega in da bo prispevek države manjši. Dvomim, da bo Pečečnik to pripravljen storiti, saj mu kot podjetniku vsaka naložba, tudi v shirano Muro, na koncu mora prinesti dobiček.

Predvsem pa Pečečnik ne bi smel postati dežurni krivec za (doslej) neuspešno reševanje Mure, četudi je bila njegova ponudba vladi ocenjena za nespodobno. Edini v državi je pokazal konkretno voljo, da pomaga, pri tem pa seveda ni mogel pozabiti, da je podjetnik. Vsi drugi so le pridno »svetovali« rešitve, nihče pa zanje ni bil pripravljen prispevati denarja. Edini krivci, da se je z iskanjem rešitve za Muro na debelo zamujalo, so njeni lastniki. Predvsem največja med njimi, Nacionalna finančna družba in država prek Soda. Murine težave niso stare tri mesece, temveč nekaj let. Lastniki so zanje zelo dobro vedeli, vendar so jih raje pometali pod preprogo, kot da bi jih reševali. Predvsem zato, ker za reševanje Mure niso bili pripravljeni prispevati denarja.

Vladi ne moremo očitati, da se zadnje tri mesece ni trudila pri iskanju rešitve, vendar je bila prepozna. In četudi bi sprejela Pečečnikovo ponudbo, bi bilo v reševalni akciji v najboljšem primeru izgubljenih kar polovico delovnih mest. Skrajni čas za reševanje Mure je bil pred sedmimi leti. Takrat bi jo morali lastniki do temeljev reorganizirati, tudi na račun takojšnjega zmanjšanja števila zaposlenih za polovico. Hkrati bi morala država že takrat Pomurju pomagati pri odpiranju novih delovnih mest, ki bi nadomestila izgubljena delovna mesta v Muri. Da v Pomurju ni novih delovnih mest, ni kriva le država, temveč tudi Pomurci sami, ki je k temu niso priganjali. Tudi konkretnih idej jim je, poleg denarja, manjkalo za hitrejši gospodarski razvoj regije.

Iz petkove tiskane izdaje Dela