Tiskane izdaje
Kaplja je razburkala morje: ministrstvo za finance je pojasnilo, da bi javne finance z dvema novima davčnima razredoma s 45- in 50-odstotno stopnjo lahko pridobile 50 milijonov evrov. To je malo v primerjavi z letnimi prilivi od dohodnine, saj je davčna uprava lani zbrala 2,2 milijarde evrov dohodnine. Z novo obdavčitvijo je ministrstvo ciljalo na le nekaj odstotkov zavezancev, pri katerih čisti letni dohodki presežejo 30.500 evrov. Načrtovana kaplja v morje je v vladi dvignila vihar, zaradi katerega je ministrstvo zamisel opustilo.
Minister za finance France Križanič, ki je v proračunski stiski dal preveriti, ali je iz dohodnine na vrhu zavezancev mogoče iztisniti še kaj več, pri kolegih ministrih ni dobil petice, širša javnost pa mu predloga očitno ni zamerila. V javnomnenjski anketi Dela sta med 410 odraslimi dve tretjini vprašanih podprli zamisel o novi obdavčitvi in ker takšne raziskave posplošujemo, torej rečemo, da je bila javnost višjim davkom za bogate naklonjena.
Drugače pa so se glede mnenja javnosti o dohodnini od leta 2004 pokazale tri prepoznavne usmeritve: kadar raziskovalci javnost vprašajo, ali je treba obdavčitev z dohodnino na splošno znižati, vedno prevlada odgovor da; kadar javnost odgovarja na vprašanje, ali je treba bogate obdavčiti bolj, vselej pritrdi; kadar javnost odgovarja na vprašanje, ali je treba revne pri davkih še razbremeniti, spet prevladuje odgovor da. Za javnost, ki nastopa v raznih časopisnih povpraševanjih, torej ni dvoma: na splošno je treba davke znižati, bogati nikoli ne plačajo dovolj, revni pa vedno preveč, tudi če je to zelo malo! V ozračju je čutiti sovražnost do visokih plač nasploh, čeprav je za njimi dolgotrajno šolanje in zahtevno delo. Bogataši, ki so izkoristili z zakoni slabo varovano obdobje tranzicije in druge priložnosti na robu zakonov, pač ne živijo od plač, ki jih obremenjujejo dohodnina in prispevki za socialno varnost.
V vladi Antona Ropa je pred veliko davčno prenovo sredi leta 2004 prevladalo mnenje, ki ga je vselej zagovarjal tedanji finančni minister Dušan Mramor: delo je v Sloveniji obdavčeno preveč, kapital pa premalo. Mramorjev naslednik Andrej Bajuk si je v letih od 2004 do 2008, ko je statistika poročala o visoki gospodarski rasti, s katero so naraščali tudi davčni prihodki, lahko privoščil stališče, da je vse obdavčeno preveč: znižal je davke nasploh, zgornjo stopnjo obdavčitve pri dohodnini s 50 na 41 odstotkov in z 20-odstotno cedularno obdavčitvijo naredil res veliko uslugo kapitalu. Minister Bajuk ni izkoristil obdobja davčnega obilja, da bi splošno dohodninsko olajšavo zvišal vsaj na raven letne minimalne plače.
Finančnemu ministru Križaniču bodo davčni prihodki samo letos upadli za skoraj deset odstotkov. Zaradi konkurenčnosti ne more znova bolj obdavčiti dohodka podjetij, ne more znova uvesti davka na izplačane plače, ne more si pomagati z dohodnino ... Tudi od novega davka na nepremičnine ne kaže pričakovati čudežev – javnost bo vlado hitro spomnila na obljubo, da bo nova dajatev le sodobnejša oblika nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, a s primerljivo obremenitvijo lastnikov.
Čas je za sivo ekonomijo. Po podatkih, ki jih navaja davčna uprava, je mogoče obseg sive ekonomije v Sloveniji oceniti na 15,6 odstotka vrednosti bruto domačega proizvoda. Govorimo torej o davčnem viru, ki je dosti bolj obetaven od novih davčnih razredov pri dohodnini. Dokler vsak od nas pozna vsaj enega ponudnika storitev, ki vpraša »Z računom ali brez?«, najbrž ne bo tako težko zbrati več kot le kapljo v morje.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
