Tiskane izdaje
Ljubljana – »Potencialni kupci slovenskih podjetij, ki so na prodaj, niso strateški prevzemniki, ki bi slovenskim podjetjem zagotovili razvoj. Obsojeni smo na kupce, ki si trenutno lahko zagotovijo financiranje in kupujejo podjetja,« je analitik Simon Mastnak odgovoril na vprašanje, kdo so potencialni kupci vse večjega števila domačih podjetij, za katera njihovi domači lastniki iščejo kupce.
Če je v obdobju 2005–2008 Slovenijo zajel val menedžerskih odkupov, s katerimi so menedžerji postali glavni lastniki domačih podjetij, je začetek leta 2011 Sloveniji »prinesel« val prodajnih razpisov. Predmet teh je vse večje število podjetij, za katera njihovi lastniki iščejo primernega kupca, ne glede na to, iz katere panoge prihajajo.
Tako so uradno na prodaj banke (Abanka, Banka Celje), vodilni domači trgovec (23,34- oziroma 58-odstotni delež Mercatorja), proizvajalec sadnih sokov (Fructal), dva časopisa (Delo in Večer), logist (Intereuropa), napovedana je prodaja glavnega domačega peka (Žito) in še bi lahko naštevali.
Največ pobud za prodajo trenutno prihaja od finančnih holdingov, ki so propadli ali so tik pred tem, ter od bank, ki so postale ekonomske lastnice podjetij po sili razmer. Na »prodajni« vlak se je priključila tudi država, ki prodaja deleže po dveh poteh; prek Kapitalske in Slovenske odškodninske družbe in prek podjetij, v katerih je večinska lastnica.
S tem pa prodajnih tarč še ni konec. Medtem ko lastniki prodajajo svoje naložbe, so namreč tudi sami že predmet prodaje. Kot denimo Nova Ljubljanska banka. Tako rekoč v isti sapi, ko prodaja Banko Celje, Zavarovalnica Triglav skupaj s svojo pozavarovalnico prodaja 3,29 odstotka NLB.
Podjetja in lastniki na robu
Če so na prodaj podjetja, ki so močno zadolžena, so v očeh kupca vredna manj. Zakaj jih lastniki torej prodajajo? Ker nimajo druge izbire, je včeraj poudaril prvi mož Ilirike Igor Štemberger.
»V veliki večini primerov so na prodaj podjetja, ki so bila v zadnjih šestih letih pod zaščito lobijev in tistih, ki so jim nekoč vladali. Ti so družbe vzeli v zaščito in jih dali tistim predsednikom uprav, ki so želeli postati lastniki. Prodaje, ki jim pravimo menedžerski odkupi, so po navadi zavili v aureolo nacionalnega interesa, tarče pa so bile nedotakljive za tujce, konkurenco ali strateške partnerje. To je pripeljalo do tega, da lastniki danes niso sposobni vračati posojil. Podjetja so na robu ali pa so na robu njihovi lastniki,« je poudaril Štemberger.
Drugi imenovalec nekaterih načrtovanih prodaj – a ne vseh – je, da se lastniki povezujejo v prodajno-lastniške bloke. Zakaj? Je razlog prodaj torej tudi v tem, da zadolžena podjetja testirajo, koliko bi bili konkurenti pripravljeni odšteti za delnice oziroma koliko je vredno njihovo premoženje?
»Predvsem pri družbah, kjer imajo lastniki finančne težave in jim bančni upniki dihajo za vrat, bi se lahko pojavili tudi tovrstni manevri, s katerimi bi se poskušalo odložiti nastop nesolventnosti oziroma bi se poskušalo prepričati bančne upnike, da reprogramirajo dolgove in s tem odložijo poplačilo obveznosti,« je menil Andraž Grahek iz družbe KD Skladi.
Zakaj prodaj ni bilo že prej?
Če je prodaja večine podjetij, ki so na prodaj, ekonomska nuja, je manj jasno, zakaj jih lastniki prodajajo zdaj, ko so cene delnic na svojih najnižjih ravneh. »Nekatera podjetja, ki so zelo dobra, bodo ravno zaradi napačnega časa prodana po izjemno nizki ceni,« opozarja Štemberger. Če bodo prodaje seveda sploh izpeljane. V večini primerov se prodajalci namreč niso zavezali k prodaji, temveč so le pozvali k zbiranju nezavezujočih ponudb.
»To pomeni, da lahko prodajalci kadar koli in brez sankcij odstopijo od postopka prodaje. Ponudba, ki je lahko v katerem koli hipu preklicana, odvrne zanimanje resnih potencialnih kupcev, še zlasti glede na pretekle izkušnje, ki jih imajo s prodajnimi postopki slovenskih podjetij. Tolikokrat smo že pojedli besedo oziroma med igro spremenili pravila, da smo v očeh tujih kupcev postali povsem neverodostojni,« je opozoril Štemberger.
Analitik Simon Mastnak pa se ne strinja s splošnim prepričanjem, da je čas za prodajo podjetij neprimeren. »Če ta ocena izhaja iz prepričanja, da so bile prodajne cene pred nekaj leti višje, se na to ne smemo več ozirati. Če imajo podjetja boljšo naložbo, v katero lahko investirajo denar, je trenutek za prodajo naložb vedno pravi,« poudarja Mastnak.
Po mnenju sogovornika tudi ni ključno vprašanje, zakaj se je plaz razpisov vsul v času, ko visi v zraku dokapitalizacija več domačih bank. »Ključno vprašanje je, zakaj prodaj ni bilo že prej. Ne nazadnje je zdaj na prodaj veliko naložb, ki v bilancah podjetij ne veljajo za strateške,« je opozoril Mastnak in to ponazoril s primerom Luke Koper, ki zdaj prodaja delež v Intereuropi.
Prodaje omejene
tudi geostrateško?
Kopica prodajnih razpisov jasno nakazuje tudi, da doma ni kupcev, ki bi pokupili domača podjetja. »Če bi kupci bili, razpisov ne bi potrebovali,« je ugotovil Štemberger.
Mastnak pa glavnega krivca vidi tudi v nerazvitosti domačega kapitalskega trga. »Če bi bil domači kapitalski trg razvit, bi imeli prodajalci na voljo veliko možnosti za prodajo svojih deležev. Lahko bi jih prodali posamičnim kupcem na trgu, pokojninskim skladom, tujim portfeljskim vlagateljem in tako naprej. Ker vsega naštetega ni, smo obsojeni na tako imenovane kvazistrateške prodaje, kot se to imenuje. Pa še pri tem smo omejeni na regijski prostor. Mercator zunaj slovenskih meja vendarle ni tako zelo znana blagovna znamka, da bi tuji skladi kar planili po njem. Precej bolj je ta blagovna znamka prepoznavna na regijskem trgu in tam tudi zanimiva za potencialne kupce,« je Mastnak spomnil na prodajni interes, ki ga je za Mercator že večkrat izrazil hrvaški Agrokor.
Po mnenju izvršnega direktorja skupine Alta Aleša Škerlaka prodaj tudi še ni konec. »Vrag je vzel šalo in druge rešitve, kot so prodaje, ni, saj so podjetja prezadolžena, banke prenizko kapitalizirane in preveč izpostavljene iz preteklega financiranja nakupov vrednostnih papirjev ali preveč izpostavljene z naložbami v podjetja. V prihodnje lahko pričakujemo še nove prodaje, in sicer Pivovarne Laško, Save, Heliosa, Cinkarne Celje...,« je med drugim komentiral Škerlak.
