Tiskane izdaje
V nedeljo se je iztekel rok za dokapitalizacijo Mure. Zakaj NFD Holding, ki je skupaj s skladom NDF 1 in NFD četrtinski lastnik soboške družbe, ni pristopil k dokapitalizaciji podjetja, čeprav ste jo na skupščini podprli?
NFD je ves čas zelo aktiven delničar Mure in se vsaj deset let trudi ohranjati družbo pri življenju. Morda je bilo prestrukturiranje res prepočasno, vendar tudi ni bilo ustreznih socialnih programov za prezaposlitev presežnih delavcev. Gre namreč za regijo, ki tudi sicer socialno in ekonomsko ne stoji najbolje. Nihče ni pričakoval, da bo gospodarska kriza tako globoka, in v njej se je tisto, kar ni bilo narejeno v preteklih letih, pokazalo kot dodatna obremenitev. Osebno nisem nikoli podpiral stečaja Mure, seveda pa jo je treba prestrukturirati, zmanjšati število zaposlenih, notranje reorganizirati in tiste dele proizvodnje, ki niso dovolj učinkoviti, preprosto zapreti. To pripovedujemo že leta, vendar so tisti, ki so vse te procese vodili, težko privolili v odpuščanje oziroma je ta proces tekel počasi. Mura je ob osamosvojitvi imela 6500 zaposlenih, danes jih ima polovico manj. Večji lastniki smo resne pogovore o prestrukturiranju Mure imeli le pred volitvami. Vsaka politika - neodvisno od koalicije - se je bala stečaja Mure. To je bilo za vsako aktualno politiko predvsem politično in manj ekonomsko vprašanje.
Rekli ste »tisti, ki so odločali«. Ampak saj ste vi tam največji posamični lastnik.
Ja, smo, vendar ima Mura sorazmerno razpršeno lastništvo. Ne strinjam se, da Mura nima pravih lastnikov. Ima pa lastnike, ki razmeroma težko uskladijo interese, in med temi delničarji je tudi država.
Dejali ste, da se mora Mura prestrukturirati. Vendar ta družba je program prestrukturiranja pripravila že leta 2002, za kar je dobila celo 10 milijonov evrov državne pomoči. Od takrat se je v podjetju izmenjalo kar nekaj direktorjev, a podjetje še vedno ni zlezlo na zeleno vejo. Se vam ne zdi, da upravljanje te družbe v preteklosti ni bilo najboljše?
Mura je v konceptu svojega razvoja storila napako daleč nazaj, ko ni krepila svoje lastne blagovne znamke. Govoriti, da Mura sama ni storila nič, ni povsem pošteno, saj se je tehnološko ves čas posodabljala in bila konkurenčna pri dodelavnih poslih. Navsezadnje je dajala veliko zaposlitev in plačala državi toliko in toliko davkov. V bistvu je na neki način vegetirala. Lastniki smo se ves čas trudili, da bi se ta proces pospešil, vendar pomembno hitrejšega tempa ni bilo mogoče doseči. Res pa je, da zadnja dva predsednika uprave nista izpolnila pričakovanj, s katerimi sta dobila mandat za vodenje soboške Mure.
Hočete reči, da ste bili lastniki zaradi socialnega pomena Mure za Prekmurje nekakšni politični talci tega?
Pravzaprav ja. Težko si predstavljam, kateri delničar bi si upal Muro poslati v stečaj. Vedno smo iskali druge rešitve. Če bi ta trenutek družba šla v stečaj, bi brez dela ostalo 3500 ljudi. Te šivilje in drugi zaposleni ne morejo jutri postati računalniški programerji in v Murski Soboti ni mogoče čez noč ustanoviti Silicijeve doline. Poleg tega pa mislim, da bo sedanja gospodarska kriza spremenila odnose v proizvodnji in ni več nujno, da bo šivanje oblačil dislocirano le v azijskih in južnoameriških državah ter državah nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope. Tudi mi potrebujemo bolj enostavne zaposlitve, saj ne morejo vsi imeti visokotehnoloških zaposlitev.
In kaj zdaj? Kot je razumeti, je Mura pred zlomom in lahko zdrži le še dober mesec. Država jo je menda pripravljena reševati s prenosom na Posebno družbo za podjetniško svetovanje (PDP), a pod pogojem, da Slovenska odškodninska družba s konverzijo posojil postane njen večinski lastnik. Bi se NFD s takšnim scenarijem strinjal?
Delež v Muri smo pridobili v procesu lastninskega preoblikovanja in kot največji posamični delničar nikoli nismo prejeli niti evra dividend ali kakšnega drugega nakazila od te družbe, smo pa dajali garancije za bančne kredite. Sedanji predlogi rešitev so takšni, da je Muri treba zagotoviti denar za odpravnine za presežne delavce. Mura sama teh sredstev nima. Država je po mojem mnenju pred dilemo, ali naj vseh 3500 ljudi postane breme socialnih transferjev ali pa bo presežnih 1200 ljudi, preostali pa bodo nadaljevali delo. Naš predlog kot večjega delničarja je, da je vredno poskusiti drugi model.
Ampak ali bi vi privolili v to, da država pridobi večinski delež?
Absolutno, mi temu ne nasprotujemo.
Pa bi se strinjali, da se to izvede s konverzijo posojila, ali pričakujete odkup vašega deleža, kot je slišati?
Samo konverzija dolga, ki ga ima Sod, je glede na knjigovodsko vrednost delnice premalo. Ministrstvo za gospodarstvo je zahtevalo skrbni pregled družbe, s katerim se bo ugotovila tudi resnična vrednost te družbe in po tej vrednosti se lahko podjetje dokapitalizira. To pa je mogoče s stvarnimi vložki ali z denarjem. Mi ne nasprotujemo konverziji kreditov v lastniške deleže, vendar mora postopek potekati v skladu z zakoni. Mi bomo zadovoljni, če bo Mura ostala delujoče podjetje in bomo tako ohranjali vrednost naše naložbe.
Drugo problematično podjetje v lasti NFD Holdinga je Istrabenz, kjer je javnost aprila zelo razburila novica, da je Igor Bavčar ponovno postal član uprave te družbe. Pred imenovanjem nove uprave Istrabenza ste v pismu nadzornikom tudi sami nasprotovali temu. Vendar na koncu je Bavčarjevo imenovanje v upravo družbe podprl tudi predstavnik NFD v zdaj že nekdanjem nadzornem svetu družbe. Ali to pomeni, da NFD Holding takšno odločitev podpira?
Nadzorni svet je avtonomen in vsak član nadzornega sveta sam odgovarja za svoje odločitve. NFD Holding je kot eden večjih delničarjev Istrabenza posredoval pismo nadzornemu svetu, da nasprotujemo temu, da bi Bavčar nadaljeval kariero v upravi Istrabenza. Za to je kar nekaj razlogov, med drugim tudi ta, da so s tem nezadovoljne tudi banke upnice. Treba pa je vedeti, da je bil nadzorni svet, ki je o tem odločal, večinsko na Bavčarjevi strani in tudi nova dva člana nista imela nobene možnosti preprečiti njegovega imenovanja.
... no, lahko bi se vzdržala ali bila proti ...
Jaz nisem bil član tega nadzornega sveta in tega ne morem komentirati, ampak po mojih informacijah je bilo na voljo še nekaj slabših rešitev.
V Istrabenzu je mandat pravkar nastopil nov nadzorni svet, ki bolj kakor prejšnji odseva lastniško sestavo družbe. Ustanovna seja naj bi bila ta teden, a je zaradi bolezni ene od članice ni bilo. Kaj pričakujete od teh nadzornikov - zamenjavo Igorja Bavčarja?
Nenavadno je, da je prejšnji nadzorni svet tik pred iztekom mandata imenoval novo tričlansko upravo, ker je družba takrat že imela dvočlansko vodstvo. Ampak prejšnji nadzorniki so tako odločili, predvsem zato, ker je družba od 30. marca naprej delovala v insolvenčnih okoliščinah. Bolj neobičajno pa je, da nadzorni svet 14 dni pred iztekom mandata obravnava problematiko podpisovanja pogodb o zaposlitvi. To bi moral prepustiti novim nadzornikom in naša zahteva je bila, da naj o tem odloči nov nadzorni svet, saj bo ta nadziral delo nove uprave. Kako bo vse skupaj potekalo naprej, težko napovem. Ključno pa je, da se problematika Istrabenza začne reševati, da se družbi da mir in da se politika umakne.
Pa mislite, da je to mogoče, dokler bo v upravi družbe Igor Bavčar?
Ne, to več kot očitno ni mogoče. Zato je naloga novega nadzornega sveta, da oceni, kako oblikovati novo upravo, da bo ta sprejemljiva za banke pri pogajanjih o prostovoljni in ne zakonski prisilni poravnavi. Zaradi velikega interesa politike in javnosti za Istrabenz so bile nekatere priložnosti za sanacijo oziroma poteze, da se družba sploh ne bi znašla v položaju insolventnosti, žal zamujene. Upam, da ne dokončno. Signali iz bank upnic kažejo na to.
Tako lastniki kot uprava Istrabenza se zavzemate za prostovoljno prisilno poravnavo družbe. A zdaj se je Bawagovi zahtevi za uvedbo stečaja koprske družbe pridružila še SKB banka. Poleg tega so po četrtletnih podatkih sodeč obveznosti Istrabenza presegle premoženje družbe. Ali še verjamete, da je možno doseči soglasje o prisilni poravnavi?
Stečaj ni dober, saj poteka drugače kot nadzorovano dezinvestiranje, ki pa ga bo Istrabenz moral izpeljati, saj brez tega ne bo mogel poplačati dolgov. Še vedno sem prepričan, da Istrabenz ta trenutek razpolaga z zadostnim premoženjem, da radikalnejši ukrepi v zvezi z njegovo dejavnostjo niso potrebni. Ne govorim, kaj naj bi prostovoljna prisilna poravnava vključevala, zagotovo pa vem, da je prva naloga nove uprave prodati portfeljske naložbe, ki niso strateške. Tukaj gre zlasti za prodajo svežnjev delnic Petrola in Mercatorja.
Ampak te delnice so bile zasežene na podlagi repo pogodb. Vi zagovarjate, da bi jih banke morale vrniti družbi. Menite, da bo Istrabenz to lahko dosegel?
Po mojih informacijah so banke pripravljene te zasežene svežnje skupaj prodati in dogovori tečejo v smeri, da bi potem iztržek, ki bo višji od vrednosti teh repo pogodb, namenili za prednostno poplačilo t. i. nerepo bank upnic. Ključno za slabe odnose med bankami upnicami holdinga je, da se ne bi nerepo banke počutile izigrane, če se to ne bo zgodilo. Če bo šel Istrabenz v stečaj, bo vloženih toliko tožb, da tega gordijskega vozla stečajni upravitelj zelo dolgo ne bo rešil. Banke tudi vedo, da bi bil v tem primeru njihov izplen iz terjatev do Istrabenza pomembno nižji, kot če se dogovorijo za prostovoljno prisilno poravnavo. To je prvi potreben korak, a se spet zamuja. Po naših informacijah obstaja interes za odkup tega Petrolovega svežnja, ki bi se mu pridružili še nekateri drugi delničarji.
Kdo pa se zanima za ta sveženj?
Prek bank in posrednikov se javljajo različni interesenti. Treba pa je preveriti, kakšno ceno bodo pripravljeni plačati. Sicer pa bo šlo za javno ponudbo dobro poučenim vlagateljem. Prepričan sem, da je iz tega naslova mogoče pridobiti pomembna dodatna sredstva, iz katerih se potem poplačajo banke upnice.
Ali govorite o večinskem mnenju bank upnic, kajti Bawag in SKB očitno razmišljata drugače?
Osnovna zamera Bawaga gre ravno repo bankam in upravi Istrabenza, da je podpisovala repo pogodbe s temi bankami. Menijo, da je to neenakopraven odnos do preostalih bank upnic, zato grozijo s stečajem. Če se bo problem uredil, bi po mojem mnenju lahko Bawag spremenil stališče do stečaja in celotnega reševanja nastalega finančnega položaja v Istrabenzu.
V petek (včeraj, op. p.), ko bo ta pogovor že v tisku, bo skupščina Istrabenza, na kateri bo uprava predlagala dokapitalizacijo podjetja v višini 475 milijonov evrov, ki jo predvideva načrt o finančni reorganizaciji družbe. Kot razumem, je to formalnost zaradi zakona. Vendar ko se govori o prostovoljni prisilni poravnavi Istrabenza, se omenja tudi scenariji, da bi vsi deležniki prispevali nekaj - da bi banke konvertirale del dolga in da bi tudi lastniki dokapitalizirali podjetje. Bi bil NFD Holding pripravljen sodelovati pri dokapitalizaciji?
Ob prvem podpisovanju prostovoljnega modela prisilne poravnave, h kateremu so pristopile le dve ali tri banke, smo Petrol in mi potrdili našo pripravljenost za dokapitalizacijo Istrabenza, a pod pogojem, da se najprej prodajo njegove delnice Petrola in Mercatorja, se zagotovi kupnina od tega ter se potem ugotovi dejanska potreba po dokapitalizaciji in njeni višini. Iz te prodaje je mogoče doseči med 50 in 100 milijoni evrov presežka, s katerim se poplačajo dolgovi bank upnic. To je korak številka ena in škoda, da ga še ni bilo.
Ali bi k tej prodaji pristopil tudi NFD 1, ki je triodstotni lastnik Petrola?
Zelo verjetno bi k temu pristopil tudi NFD 1 in še nekateri drugi, tako da bi pomagali doseči ustrezno ceno za sveženj delnic.
NFD Holding je lansko leto zlasti zaradi slabitve naložbe v Istrabenz sklenil z 50 milijoni evrov izgube. Bi vi potem sploh imeli denar za dokapitalizacijo Istrabenza?
Premoženje NFD Holdinga je še vedno zadostno in družba je kapitalsko ustrezna. V naložbo smo vstopili z namenom izstopa najpozneje do konca leta 2008 in smo imeli ob času vstopa tudi ustrezno zavarovanje v obliki delnic Istrabenza in terjatev do Maksime Holding. Verjamemo, da je Istrabenz rešljiv in da bomo tudi mi v določeni meri poplačani. Upam, da v čim večji.
Ampak ali ima NFD denar za dokapitalizacijo? Lanske bilance kažejo, da se škarje med premoženjem holdinga in dolgovi zapirajo.
Višjih zneskov dokapitalizacije NFD Holding zagotovo ne more zagotoviti. Vprašanje pa je, koliko je ta sploh potrebna.
V preteklih mesecih ste bili večkrat kritični do prejšnjih organov upravljanja Istrabenza, ki da so to koprsko podjetje pripeljali v sedanji položaj. Boste kot pomemben delničar vložili odškodninsko tožbo proti nadzornikom?
Ta trenutek je to prezgodaj reči. Res pa sem bil kritičen, že zato, ker je tako veliko gospodarsko družbo vodil en sam par oči. To ni običajno in mislim, da se prejšnji nadzorni svet zagotovo ni izkazal oziroma ni odgovorno opravil svoje naloge.
Večkrat ste opozorili, da so banke z velikodušnim podeljevanjem posojil sokrive za položaj Istrabenza. Ampak ne nazadnje ste se tudi vi lani marca podali v posel z Maksimo Holdingom, ki se vam ni izšel. Ste torej tudi vi nasedli Igorju Bavčarju?
Šlo je za sporazum o izvajanju finančnega inženiringa, ki ni nič drugega kot posel investicijskega bančništva, v katerem smo videli priložnost. Naša pogodba in kasneje predpogodba o prodaji je bila tehnično čista, zavarovana s premoženjem Maksime Holdinga, finančni izkazi Istrabenza za konec leta 2007 pa so bili odlični. Vendar so se pozneje zgodili dogodki, ki jih ni mogel nihče predvideti: napačne odločitve uprave Istrabenza in nastop finančne krize. Ključne pa so bile napačne poslovne poteze uprave po našem vstopu v projekt, na katere nismo mogli vplivati.
Vendar vi svojega nadzornika v Istrabenzu niste niti zahtevali, dokler dogovor z Maksimo Holdingom, ki je v večinski lasti Bavčarjevih FB Investicij, konec lanskega leta ni padel v vodo.
Mi smo imeli izključno storitveno pogodbo, ki je bila po vseh merilih nekega normalnega finančnega poslovanja dobro zavarovana.
Ampak tako zelo zavarovani očitno le niste bili; ne nazadnje je naložba v Istrabenz vašemu holdingu lani »prinesla« za kar 57 milijonov evrov slabitev in izgubo.
Naše zavarovanje so bile delnice Istrabenza in premoženje Maksime Holdinga, katere kapital je konec leta 2007 znašal skoraj 130 milijonov evrov. Kasnejši razvoj dogodkov je pokazal, da tudi to ni bilo dovolj. Kolikšna bo dejanska izguba, pa ni mogoče napovedati.
Zdaj zaradi neodkupa 14 odstotkov Istrabenza, ki ga je predvidel dogovor o finančnem inženiringu, ste tožbeni zahtevek do Maksime Holdinga zvišali na 66 milijonov evrov. Zakaj in ali menite, da boste ta denar od nje sploh lahko izterjali glede na to, da je družba insolventna?
To smo dolžni storiti glede na vse podpisane dokumente. Teže sprejemljivo pa je, da nam Maksima Holding tega ne priznava in se izgovarja na spremembe okoliščin. Borzni posli so po definiciji vedno tvegani in vsakdo, ki vanje vstopa, jih mora prevzeti in ta tveganja so bila točno opredeljena. Maksima Holding se je natančno zavedala, kaj podpisuje s to storitveno pogodbo. O tem bo zdaj odločalo sodišče, res pa je, da tudi sama Maksima Holding ni najboljše upravljala svojega premoženja.
Državni zbor je sprejel zakon o jamstveni shemi, po katerem banke, ki bodo dobile državne garancije, ne bodo smele obnavljati posojil za menedžerske odkupe. Kaj kot nekdanji bančnik menite o tem določilu?
V bančništvu poznamo dve vrsti posojil - dobra in slaba. Kakšni so vsi ti krediti, ne vem, vendar menedžerski odkupi potekajo povsod po svetu in tudi s to jamstveno shemo jih ne bo konec. NFD Holding s tem nima nič, nikoli ni niti razmišljal o menedžerskem odkupu, kaj šele da bi ga izvršil.
Vendar NFD Holding je za nakup deleža v Istrabenzu najel posojila, za katera je moral kasneje poleg Istrabenzovih zastaviti še nekatere druge delnice. Poleg tega ATVP proti NFD Holdingu in še petim družbam vodi prekrškovni postopek. Pričakujete, da bi lahko imel NFD Holding zaradi določil zakona o jamstveni shemi težave pri refinanciranju teh posojil?
Mislim, da jih ne bi smeli imeti, saj NFD ni sodeloval pri nobenem menedžerskem odkupu. NFD ni lastnik deleža FB Investicij niti ni delničar Maksime Holdinga.
Ste pa podpisali dogovor o objavi prevzemne ponudbe za Istrabenz skupaj z Maksimo Holdingom.
Sporazum o finančnem inženiringu je predvideval, da bo sklenjen tudi sporazum o skupnem prevzemu, a le če bo druga stan izpolnila pogoje za objavo prevzema - da bo ta delež odkupila in za to zagotovila garancije, a jih ni. Tako nikoli niso nastopili pogoji za kakršnokoli povezano sodelovanje. Ob tem naj povem, da so banke že pred vstopom NFD Holdinga odobrile konzorcialni kredit Poteza naložbi, ki je s tem financirala nakup 24,6-odstotnega deleža v Istrabenzu. Tako NFD Holding teh posojil ni najemal sam, ampak jih je prevzel od Poteze naložb. Ko smo se dogovarjali o tem sporazumu, tako nismo poznali lastniškega ustroja FB investicij.
In niste niti vprašali po njem, čeprav je večinski lastnik Maksime Holdinga?
Ne. Mi smo sklepali storitveno pogodbo z Maksimo Holdingom. Vse to je prišlo na dan kasneje. Če bi ta lastniški ustroj družbe poznali, zagotovo te storitvene pogodbe ne bi nikoli sklenili. Menim, da je to zmotilo tudi banke, ki naj bi izdale prevzemne garancije.
Vlada je ustanovila družbo za upravljanje deležev, ki so bili zastavljeni za t. i. tajkunska posojila. Se vam zdi takšna družba potrebna?
Mislim, da bo s tem kar nekaj problemov: najprej, kdo so tajkuni in katera so tajkunska posojila. Kakor razumem, naj bi bili tajkuni tisti, ki so izvedli menedžerske odkupe ob pomoči političnih zvez in z njihovim posredovanjem. Če je tako, potem si politika ob vseh teh silnih razpravah daje tudi avtogole. Prepričan sem, da slovenski bančni sistem ni ogrožen, kar trdi tudi Banka Slovenije. Slovenski bančni sistem zaradi teh posojil nima pomembnejšega deleža slabih ali nezavarovanih kreditov. Jamstvena shema za slovenski bančni sistem ni bila potrebna zaradi teh kreditov, ampak je bila ta shema dana zaradi razpada mednarodnega finančnega trga. Danes nobena banka ne more enostavno najemati posojil na mednarodnem denarnem trgu, še posebej naše banke, ki niso velike mednarodno priznane banke, bi težko pridobile pomembnejše zneske brez državnega jamstva. Ta shema omogoča slovenskim bankam vstop na mednarodne denarne trge, ki so ga do nastopa globalne finančne krize že imele. Slovenci za gospodarsko rast, ki smo jo dosegali v preteklih letih, premalo varčujemo in naša rast je v pomembnem delu temeljila na izposojenih sredstvih v tujini. Tega stanja ni ustrezno primerjati s prvo sanacijo slovenskih bank po osamosvojitvi, pri kateri sem sodeloval. Takratna izdaja državnih obveznic je pomenila nekaj povsem drugega kot sedanja.
Pa mi to družbo za odkup deležev sploh potrebujemo ali je to spreten obvod, da bo država spet prišla do deležev podjetij?
Kar poslušam, je to način, kako bi država »zasegla določene naložbe« in prišla spet do kontrolnih deležev, ki jih je sama pred tem prodajala. Sedanje cene teh zastavljenih vrednostnih papirjev pri bankah so zelo nizke in odkup po teh cenah skoraj ne predstavlja nevarnosti, da bi kupec lahko tudi izgubil. Kaj to formalno-pravno pomeni, težko komentiram, treba pa je opozoriti, da banke ob podeljevanju teh kreditov niso dajale srednje- ali dolgoročnih posojil zato, ker njihova sestava virov sredstev tega preprosto ni omogočala. In banke so v odnosu do kreditojemalcev vedno poudarjale: »Ne skrbite. Če boste normalno servisirali ta dolg, ga bomo normalno podaljševali, dokler ga ne poplačate.« Zato zdaj govoriti, da je treba vse takoj poplačati, ni korektno.
Pa se vam zdi, da si izvršna in zakonodajna oblast lahko prilastita diskrecijo, da bankam predpišeta, katera posojila so sprejemljiva in jih smejo podaljševati in katera ne?
Mislim, da to je in tudi mora ostati diskrecija uprav bank oziroma njihovih kreditnih odborov. Če bomo prišli do »javnega bančništva«, potem govorimo o nekem drugem političnem in družbenoekonomskem sistemu. Če se je del politike odločil, da obračuna s t. i. tajkuni, potem mora ista politika povedati tisto, kar je nedavno rekel Bogomir Kovač: treba se je najprej vprašati, kdo so ti tajkuni in kdo jim je omogočil, da so to postali. Mislim, da vprašanje tajkunov ni strokovno, ampak politično vprašanje.
Med prvimi ste bili v tem smislu že konec 90. let izpostavljeni prav upravljavci pidov, ki vas je javnost označevala s pidovskimi baroni. Se sami prištevate med tajkune?
Ne, ni nobenih razlogov. NFD Holding kot pravni naslednik pidov drugače od mnogih ni olastninjen s strani menedžmenta. Kaj so nekateri počeli med pidovsko industrijo, je pozabljeno. Očitno je, da gre pri opredelitvi tajkunov za klasifikacijo ljudi, ki imajo določeno povezavo s politiko. Zagotovo pa NFD in mene osebno ne morete najti ne med pidovskimi ne med današnjimi tajkuni.
Od sredine devetdesetih let ste bili predsednik uprave upravljalske družbe NFD, konec lanskega leta pa ste to mesto zapustili in prevzeli vodenje NFD Holdinga. Zakaj?
Ker je NFD Holding pomemben lastnik DZU. NFD Holding je soočen z velikim problemom naložbe v Istrabenz in zdelo se mi je pomembno, da se temu posvetim in pomagam problem rešiti.
Lani so vzajemni skladi zaradi padca kapitalskega trga večinoma imeli negativne donose. Koliko je to vplivalo na odliv vlagateljev in ali se letos, ko so donosi NFD skladov z izjemo enega pozitivni, vračajo?
Same oživitve trga še ni. Spomin na izgube je preblizu. Poleg tega se NFD DZU ubada s težavo, da nima ustrezne prodajne mreže, predvsem bančne ali zavarovalniške. Za prihodnost DZU je zato pomembna ponovna povezava z nekaterimi bankami.
Katere banke pa imate v mislih - Gorenjsko in Abanko?
Tiste, ki so bile naše lastnice že v preteklosti. Poleg tega pa se bodo na trgu pojavili procesi koncentracije, kajti vsi tisti, ki imajo v upravljanju manj kakor 100 milijonov evrov, se otepajo z velikimi problemi.
NFD je približno 5-odstotni lastnik Pivovarne Laško. Ali menite, da so sklepi nadomestne skupščine, ki so jo izpeljali mali delničarji, veljavni? Vaš predstavnik se je namreč ni udeležil.
Naš predstavnik je prišel na skupščino, prebral obvestilo, da je skupščina preklicana, in odšel. Menim, da je tovrstno organiziranje skupščin na ulici ni dejanje prave korporacijske kulture. ZGD pač dovoljuje preklic skupščine. Kako in kaj bodo svoje povedali pravni strokovnjaki in sodišča, sam pa nikoli ne bom naklonjen, da se najbolj odločilna korporacijska dejanja organizirajo na cesti. ZGD daje dovolj pravnih sredstev in možnosti, da se to izpelje po zakonu.
Po nedavnem odstopu Draška Veselinoviča se je sprostilo mesto predsednika uprave NLB. Bi vas morda mikala vrnitev v vodstvo te banke?
Ne, tokrat zagotovo nisem kandidat. Bil sem kandidat v preteklosti. Prvič pred skoraj dvajsetimi leti; naknadno sem bil še dvakrat povabljen, vendar tako, da mi ekipo sestavijo drugi, jaz pa menim, da mora tisti, ki prevzame mandat, imeti možnost sam izbrati ekipo. Mislim, da se bo glede na to, kako se danes obravnava bančni menedžment, zelo malo kakovostnih bančnikov pripravljeno izpostaviti vsej tej politiki in javnosti.
Iz tiskane izdaje sobotne priloge Dela
