Tiskane izdaje
Seveda na njem ni manjkal resorni minister Milan Pogačnik; zanj je moral biti ta sestanek tudi poučno informativen. Kako, bo moral sicer še dokazati, saj je po tistem, kar je bilo doslej videti in slišati iz prostorov ministrstva na Dunajski, vključno s pretekli teden opravljeno prvo novinarsko konferenco ministra po lanskem prevzemu mandata, še vse v precejšnji megli.
Ali drugače: po povedanem in objavljenem je minister Pogačnik naredil manj kot pol koraka naprej od tistega, kar je že povedal poslancem in javnosti na novembrskem zaslišanju oziroma predstavitvi sebe in svojega programa dela, preden so ga potrdili za ministra. Pričakovano, ker je bila takšna pač uglašena politična volja vladajoče večine in predvsem mandatarja Boruta Pahorja, ki je Pogačniku že pred volitvami obljubil želeni ministrski stol. Zdaj se zdi, da sta ujetnika drug drugega. Ko je naposled tudi v kmetijsko-prehranskem resorju treba kaj postoriti, tako da bo kaj pokazati po vsem nenavadnem nedogajanju v zadnjih mesecih, je dobro, če se oba podučita o realnosti dogajanja.
Povedali so jima, da so razmere v živilskopredelovalni industriji precej kritične, da niso bile posebno dobre niti pred recesijo in da po letih mačehovskega odnosa države zdaj v podjetjih zares potrebujejo pomoč, večjo naklonjenost in razumevanje. Spomnili so na potrebnost zakonsko urejene generične promocije kmetijskih in živilskih proizvodov. Z njim bi naj zadržali tržni delež na slovenskem trgu, v tujini pa omogočili večjo prepoznavnost slovenskih prehranskih izdelkov in podjetij.
Spomnili so na problematiko javnega naročanja pri oskrbovanju javnih ustanov, na nezmožnost kandidiranja podjetij živilske industrije na javnih razpisih, ki jih za razno podporo industriji razpisuje ministrstvo za gospodarstvo; na rešitev problema delovanja javne službe za odstranjevanje in uničevanje klavniških odpadkov, kjer je strošek tudi dvakrat višji kakor v konkurenčnih državah. Da je breme živilcev res veliko, spoznavajo celo v kmetijsko-gozdarski zbornici, ki je predvsem zagovornica interesov kmetstva. Kako bi sicer njen predsednik Ciril Smrkolj izjavil, da pričakuje od vlade več podpore tej industriji in njeni ohranitvi?
Po tem sestanku je še bolj jasno, da so nova oblačila, s katerimi se je pokazal minister na pravkar končanem berlinskem »Zelenem tednu«, slabo izbrana. Na sejmu, za katerega pravijo, da je eden najpomembnejših strokovnih in političnih dogodkov v letu s področja kmetijstva in živilske industrije v EU, je bilo nekaterim iz Slovenije vrhunsko nerodno. Zaradi predstavitve naše države, ki jo je pripravilo resorno ministrstvo, in za katero je, pravijo, škoda skoraj 33.000 porabljenih evrov, s katerimi so promovirali deželo in kulinariko Slovenije v konkurenci vseh drugih evropskih in malo manj evropskih držav in državic. Je res vse, kar ima ponuditi in pokazati Slovenija na takem sejmu to, kar prideluje Panvita? Pa morda še kakšen kozarec ajvarja, ki pač sodi h klobasam in hrenovkam, ponujenih v pokušino. Z vsem spoštovanjem do tega prekmurskega podjetja, v katerem vodilni vedo, kako vrteti kolesje razvoja v kmetijsko-živilski panogi, se je vendar potrdilo, da smo brez promocijske politike in strategije ostali goli in bosi. In taki bomo s cincajočimi odločitvami in meglenimi napovedmi ministra tudi ostali.
