Čevelj za boljši IMF

Čevelj, ki ga je turški novinar prejšnji teden v Istanbulu zalučal proti direktorju Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Dominiqueu Strauss-Kahnu, je bil videti kot reminiscenca podobnega dogodka v iraški prestolnici in kot izraz revolta proti politiki dominantne ustanove v mednarodni ekonomiji. IMF je bil v preteklosti nenehno tarča kritik, da je državam v težavah vsilil neprimerno, restriktivno ekonomsko politiko in jim tako povzročil veliko škode. In da je s svojim delovanjem ščitil bogate in zatiral revne po svetu - to so potrjevali tudi napisi protestnikov ob robu letnega zasedanja IMF in Svetovne banke v slogu: »IMF: prijatelj šefov in sovražnik delavcev!« ali pa: »Vaša demokracija je diktatorstvo, vaša ekonomija je suženjstvo. Poberite se, tatovi!«

Že v močno zadolženi nekdanji skupni državi Jugoslaviji ni prihod misije IMF ponavadi obetal nič dobrega: ponavadi so ga spremljale devalvacije in ostri »stabilizacijski« rezi v plače in življenjski standard delovnega ljudstva. IMF je tudi zdaj, kot domnevni branik interesov Wall Streeta bogatih bank in korporacij, nenehna tarča kritik, da kot svetovni finančni policaj predvsem skrbi za reprodukcijo nepravičnih razmerij v svetovni ekonomiji. V samostojni Sloveniji smo imeli s to finančno ustanovo k sreči nekoliko drugačne izkušnje: Slovenija (doslej) nikoli ni bila prezadolžena ali v finančni krizi, smo pa od predstavnikov IMF večkrat slišali nasvete, ki smo jih nato upoštevali ali pa tudi ne.

Ob izbruhu svetovne finančne krize v ZDA je bil IMF - za številne kritike le podaljšana roka ameriškega finančnega ministrstva - deležen upravičenih kritik, da je soodgovoren za nastale razmere, saj sta zatajila sistem in nadzor v najrazvitejši in najmočnejši svetovni ekonomiji. Zdaj, ko je svet menda na začetku dolgega in negotovega gospodarskega okrevanja, IMF sprejema novo vlogo, kot posojilodajalec v skrajni sili. Njegove pomembne članice so se zdaj še zavezale, da bodo omogočile povečanje posojil državam v težavah v skupnem znesku kar 500 milijard dolarjev; najrevnejše države naj bi dobile celo brezobrestna posojila.

Ustvarjanje »svetovnih deviznih rezerv« in njihovo prerazporejanje v posojila državam je bila ena najbolj vročih tem na tokratnem istanbulskem svetovnem finančnem vrhu. V tej luči ima IMF kot nekakšna »svetovna centralna banka« lahko pozitivno vlogo pri dolivanju olja v škripavo kolesje svetovnega gospodarstva. S krizo in posledično obsežno fiskalno pomočjo vseh držav, vključno z ZDA, Britanijo, Nemčijo in navsezadnje tudi Slovenijo, se je spremenil tudi pogled IMF na ekonomske politike. Ustanova, ki je v preteklosti ostro zavračala ekspanzivno fiskalno politiko in je države neredko, celo sredi gospodarskih kriz, silila k drastičnim ukrepom za znižanje javnofinančnih primanjkljajev, je zdaj morda le obrnila ploščo. So se uradniki v washingtonski trdnjavi IMF nekaj naučili iz lekcij azijske in drugih finančnih kriz v zadnjem desetletju?

»IMF zdaj pravi, da verjame v keynesijansko ekonomiko, da fiskalne spodbude delujejo in da mu ni vseeno za povečanje brezposelnosti,« je to novo držo IMF pod taktirko Strauss-Kahna včeraj pohvalil celo Joseph Stiglitz, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, znan kot zelo oster kritik IMF. Po drugi strani kritiki že opozarjajo na moralni hazard, ki ga prinaša morebitna poplava posojil iz Washingtona. A znamenja, da tradicionalno monetaristično naravnani IMF zdaj v besedah in morda tudi v dejanjih prestopa v socialno naravnani keynesianizem, dajejo slutiti, da je svetovna ekonomija po veliki krizi 2008 res v položaju, ko bo njeno okrevanje res dolgotrajno.

Iz tiskane izdaje četrtkovega Dela.