Čudež kanibalizma

Ko se do temeljev zamajejo še do včeraj navidez nedotakljivo trdne hiše, so ljudje iz njih običajno najprej šokirani in prestrašeni, potem zaskrbljeni in ob ugotavljanju škode nemalokrat jezni, da se je to zgodilo prav njim. Če vse skupaj postane dogajanje (dogajanje=trajajoče stanje), ki izčrpava brez odrešujočih zdravilnih kapljic, ki te brez pravšnje hrane pri polni zavesti ohranjajo pri življenju, je to preprosto čudež. Takih primerov čudeža je v Sloveniji v času naraščajoče krize že kar nekaj. Kako dolgo bo ta čudež trajal, ni v moči ljudi, ki letos (v zadnji dekadi marca smo) še niso prejeli zasluženih plač za svoje delo. Niti ni več v moči njihovih šefov, ki to delo v podjetjih, za katera realno menda še obstaja upanje, da ponovno polno zaživijo, opravljajo v čakanju na prihod novih, svežih vodstvenih moči.

Primer novogoriškega (Mesne industrije Primorske), ki mu je močno spodrsnilo v preambicioznih načrtih vodilnih, da postane po zgledu ptujske Perutnine eno od ključnih podjetij rdeče obarvane mesnopredelovalne panoge v regiji, je zdaj težavna »domača naloga« bank. Natančneje, skupine bank, pri katerih je vodstvo družbe najemalo posojila za uresničevanje želenih ciljev, pa so ga na poti do njih zaustavile najprej spremenjene razmere na globalnem surovinskem trgu in nato še na kapitalskem.

Velikopotezni načrti gradnje bolj ali manj družinskega imperija s sodobnimi proizvodnimi obrati, s pečatom za prodajo na zahtevne trge, s programi in izdelki uveljavljene in iskane blagovne znamke, z zagotovljenimi kupci, kar je zbujalo zavist neposrednih domačih tekmecev, so se začeli sesuvati kot hišica iz kart. Tudi dobro vpeljane poslovne naveze in povezave prijateljskih družb s solastniškimi deleži v tej zgodbi niso kaj dosti pomagale. Prej so bile ovira na poti iskanja zdravila, ki so ga videli v želenem in vsak mesec bolj nujnem reprogramiranju dolgov. Ko se tudi to ni izšlo, so pobudo prevzele banke upnice. Tudi ne prav uspešno, če sodimo po mesecih za Mip predvsem zelo dragega in nič kaj produktivnega »preverjanja« stanja v podjetju. To zdaj kot oskubljena kokoš, ki bi jim že lep čas lahko prinašala dobro prodajana jajca, čaka na odločilno potezo, pri kateri bo svojo vlogo naposled, kot kaže, odigrala tudi država. Pa najbrž res ne zgolj zaradi svoje SID banke, ki je zavarovala terjatve tega in še mnogih podjetij, za katera je ocenila, da so perspektivna.

V ozadju preigravanje kart enega od pomembnejših živilskih podjetij pri nas so se kar preveč dogajale čudne igre. Celo pod krinko ponujanja pomoči in »prijateljske« krepitve zavezništva, ki v prepoznavnih potezah zbledi in v čedalje bolj nezdravi konkurenčni tekmi potrjuje tako znano načelo: samo da sosedu crkne krava ... A škodoželjna pomoč pri pokopavanju konkurence je palica z dvema koncema. Zato je težko razumeti kratkovidnost vodilnih v drugih podjetjih te panoge, kjer razmere prav tako niso rožnate. Znano je, da nihče v mesni industriji nima kdove kakšne akumulacije, da gre za težavno krpanje konca s koncem; da je za izdatnim promoviranjem in sponzoriranjem tudi kaj gnilega. Je, denimo, kakšna tovarna na obrobju mesta, ki bi jo zaradi zastarelosti in dvomljivo varnega vzdrževanja higienskih standardov in manjkajoče ustrezne čistilne naprave morali že zapreti in zgraditi novo. A za to je potreben denar, ki ga lastniki nimajo, ga pa imajo bankirji. In znano je tudi, da je na bolj oddaljenem obrobju nekega drugega mesta tajkunska lakomnost, po načelu čim več za čim manj denarja, pripeljala v proizvodnjo na črno zaposlene sezonske delavce brez zahtevanih higienskih standardov, pa ga ni bilo junaka, ki bi si upal kljubovati vplivnemu kapitalistu in ustrezno ukrepati.

V neproduktivnem petelinjem boju za prevlado v panogi in na trgu so, kakorkoli obračamo dogajanje, slovenska podjetja še vedno majhna in z razpršeno proizvodnjo, četudi z bogatimi (so)lastniki prešibka, da bi nadaljevala z za vse pogubnim kanibalizmom.