Tiskane izdaje
Od začetka leta je ozračje polno davčnih utaj pri davku na dodano vrednost, družb, ki državi odžirajo njene temeljne davčne pravice, pogovorov o novih osumljencih davčnih goljufih ... In zdaj novica, da so se vrhovni državni revizorji zakopali prav v davek na dodano vrednost, posebej zaradi pojasnila »zanimalo nas je obdobje od leta 2002 do objave osnutka poročila, s poudarkom na letu 2007...« To je bilo po poročilih davčne uprave leto, za katero je bilo značilno, »da v določenih poslovnih dejavnostih prihaja do večjih utaj davka na dodano vrednost«.
Ali so torej državni revizorji po davku na dodano vrednost, ki je s skoraj 37 odstotki največji proračunski vir, brskali prav zato, da bi ovrednotili davčne goljufije? Ne, sploh ne: revizorji gledajo podatke, ki jih dobijo od revidirancev, in med njimi ni statistike o goljufijah. Revizorji so davčni vrtiljak in sivo ekonomijo res uvrstili med vzroke za primanjkljaj pri davku na dodano vrednost, a brez pojasnila, kolikšen izpad davka povzročajo. Ministrstvo za finance, cariniki in posebej davčna uprava so iz revizorskega poročila izvedeli, da so pri ugotavljanju primanjkljaja pri davku na dodano vrednost že prav malomarni. Toda državni statistiki skupaj z ministrstvom za finance pripravljajo poročila o osnovi davka na dodano vrednost za določitev lastnih virov proračuna Evropske unije: količina pobranega davka na dodano vrednost je eno izmed meril za prispevek Slovenije v evropsko blagajno, podlaga za to pa je ocena statističnega urada, ne dejansko pobrani davek.
Prav pričakovanje, da bo Evropska unija v Sloveniji opravila zunanjo revizijo o tem, kako ocenjuje davek na dodano vrednost, je pomembno vplivalo na odločitev slovenskega računskega sodišča, da pripravi poročilo o učinkovitosti pobiranja davka na dodano vrednost. Tako so se slovenski revizorji pripravili na evropske. Pred domačo publiko pa so zdaj najbrž drugačna vprašanja: ali zaradi slabih podatkov o davku na dodano vrednost v evropski proračun plačujemo preveč ali premalo?
