Tiskane izdaje
Spomnimo, doslej so razne inštitucije (Umar, Banka Slovenije, IMF, EK) Sloveniji za prihodnje leto napovedovale od 3,1- do 3,8-odstotno rast, a so imele napovedi pomembno pomanjkljivost - narejene so bile še pred začetkom oktobra, ko je svetovna finančna kriza postala sistemska in je sčasoma postalo bolj jasno, kakšne in kako daljnosežne bodo posledice prihajajoče recesije. V teh razmerah se bo zelo verjetno pokazalo, da je bila pri napovedovanju gospodarske prihodnosti še najbolj lucidna Banka Slovenije, ki je v rezervnem, črnem scenariju, napovedala za prihodnje leto le še 2,1-odstotno rast, torej najnižjo po letu 1993, ko se je država počasi izmotala iz poosamosvojitvene izgube trgov.
V luči omenjenih številk, ki nakazujejo hitro gospodarsko ohlajanje, je lahko vsakomur jasno, kako zelo pregreto je bilo lani slovensko gospodarstvo in da so bila upravičena s tem povezana opozorila nekaterih ekonomistov. Še posebno ker je rast v pomembni meri slonela na zadolževanju, predvsem Darsa, ob tem pa je podpihovala inflacijo in s tem zniževala konkurenčnost gospodarstva.
In medtem ko rast hitro usiha, se cene le počasi spuščajo. Slovenija bo imela letos in prihodnje leto še naprej najvišjo inflacijo v državah z evrom, vendar se bo razlika med Slovenijo in drugimi državami z evrom zmanjšala. Tako je včeraj pojasnil evropski komisar za gospodarske in finančne zadeve Joaquin Almunia. Komisarju lahko pritrdimo: inflacija v Sloveniji se bo zagotovo zmanjšala - zaradi pomanjkanja likvidnosti, manjšega povpraševanja, recesije, nekaj časa tudi zaradi cenejše nafte in podobno. Je pa, vsaj kratkoročno, odveč bojazen, da bi iz ene skrajnosti, visoke rasti cen, zašli v drugo, torej trdovratno deflacijo - daljše obdobje negativne rasti cen, ki je za gospodarstvo lahko še pogubnejše, kar najbolje kaže primer Japonske.
Za to je več razlogov, zunanjih in domačih. V prihodnjih mesecih bo denarna politika naše, torej Evropske centralne, banke zelo ekspanzivna, pričakovati je rekordno znižanje njenih obrestnih mer in obsežne likvidnostne operacije. Ti ukrepi bi v normalnih razmerah delovali zelo inflacijsko, zdaj pa so namenjeni predvsem preživetju in normalnemu delovanju evropskih bank in podjetij. Pri tem imamo doma poleg elektrodistributerjev še nekaj drugih monopolnih sektorjev (na čelu s ponudniki komunalnih storitev), ki mislijo, da si lahko privoščijo zvišanje cen. Zato vsaj na kratki rok ni pričakovati deflacije, ampak je verjetnejša stagflacija, torej nizka rast ob še vedno nadpovprečni rasti cen, vsaj v primerjavi z mednarodno konkurenco. Ugodni učinek pocenitve naftnih derivatov je v tem kontekstu nevtralne narave, saj se nafta in bencin zdaj cenita tudi na tujem.
Takšne razmere spravljajo v hude škripce zlasti izvoznike, ki jim zdaj na tujih trgih že grozijo veliki, doslej nevideni pritiski k znižanju cen, ob tem pa jih doma tepejo še zviševane cene elektrike in storitev. In ker izvozniki ustvarijo kar dve tretjini slovenskega BDP, je toliko bolj razumljiva tudi popravljena napoved z začetka teh vrstic.
