Delavske knjižice izročili še zadnjim 250 delavcem SCT GEM

Mengeš - V družbi SCT GEM Gradbena mehanizacija iz Mengša, ki je imela še leta 2007 900 zaposlenih in je od 28 januarja letos v stečaju, so včeraj preostalim 250 od 400 zaposlenih izročili delavske knjižice. Delavci se zavedajo brezupnosti položaja, v katerem so se znašli, čeprav je bilo dela po njihovih besedah več kot dovolj, in ne vedo, kako naprej. »Za preživetje bom tudi kradel, če ne bo šlo drugače,« je vzkliknil eden izmed njih.

SCT GEM je bil ustanovljen konec leta 2005 in se je ukvarjal s storitvami gradbene mehanizacije in prevozov, kot materna družba SCT, d. d. Delavci, ki so prej spadali pod matično podjetje, so bili formalno prerazporejeni v novo s sedežem v Topolah pri Mengšu. Ustanovni kapital je znašal vsega 8763 evrov, današnja izguba iz poslovanja pa znaša 1,5 milijona evrov. Vendar stečajni upravitelj Miroslav Jakša pričakuje na podlagi stečajnih postopkov v preostalih hčerinskih družbah še za 3,5 milijona evrov slabitev.

Največji upnik SCT GEM je podjetje SCT Obrati. Direktor SCT GEM Miha Zidar, ki je v podjetju prehodil pot od delavca do direktorja in je po navedbah delavcev nečak Ivana Zidarja, je za Delo povedal, da je vzrok za klavrn konec padec naročil v Sloveniji.

Včeraj so delili delavske knjižnice, in čeprav je v podjetju po letu 2008 vsako leto odšlo od 100 do 150 delavcev, je včeraj upe izgubilo še zadnjih 250. Ti prav tako še vedno niso dobili plač za januar in polovice lanskega regresa, ostali bodo tudi brez odpravnin. Preostalih 155 zaposlenih, med njimi tudi direktor Zidar, se je rešilo s prezaposlitvijo v SCT, d. d.

O stečaju obveščeni po telefonu

Na hodniku se že uro pred napovedanim zadnjim dejanjem tare moških, ki so še zadnjič prišli v podjetje, kjer so pustili sanje, upe, zdravje. O stečaju so bili obveščeni kar po telefonu, nihče od vodstva se ni z njimi srečal osebno.

Šestdesetletni Rifat Hrnić je tukaj delal 34 let. Prav toliko jih je preživel po samskih domovih in za volanom bagerja, zato je danes invalid III. kategorije. Zaveda se, da jo je dobro odnesel, saj spada med tistih 24 delavcev, ki bodo imeli priložnost mehke upokojitve.

Drugi sogovornik, 39-letni Kamničan, ki noče povedati imena, ne ve, kako bo preživel, saj ima osnovnošolskega otroka. A zaveda se, da zlatih časov iz obdobja 2005-2006 verjetno ne bo doživel nikoli več.

Od delavcev, ki naju obkrožijo, se sliši medklic, da so bili zlati časi mnogo prej, ko je še vladal Tito. Pridruži se 60-letni Vizomir Milanković, ki ga predstavijo kot neformalnega vodjo delavcev. Je trn v peti uprave in brez dlake na jeziku, saj se odpravlja v pokoj in se nikogar ne boji. Spominja se, kako jim je Ivan Zidar kot članom komunistične partije polagal na srce, da morajo biti vsi enakopravni, zdaj pa so eni od njih bolj enakopravni kot drugi. Samo pol leta delovne dobe mu še manjka do jubilejnih 40, ki pa jih ne bo dočakal. Brez plače je že dva meseca, ima hčer študentko. Jezi ga, ker so vsi vlagali svoje moči v gradnjo počitniških hišic in samskih domov, zdaj pa so eni pograbili toliko, da »hočejo najbrž še kaj po smrti nesti s seboj«, drugi so brez vsega.

A ne vsi. Tisti, ki so bili »pudlice«, torej poslušni in z upognjeno hrbtenico, ki niso povzdigovali glasu zaradi neplačanih nadur... Tisti so se črnemu stečaju izognili s prerazporeditvijo v SCT. Njega ni med njimi, saj je preglasen. Pravi, da sta z Miho Zidarjem nekoč kot voznika delala skupaj, a da mu je ta že tedaj povedal, da bo kljub pridnosti imel še probleme, ker da je preveč inteligenten in ker preveč ve.

Večina menda ne izpolnjuje še enega pomembnega merila za prerazporeditev nazaj v matično družbo: Po njegovih besedah so imeli prednost Slovenci, teh naj bi bilo med »rešenimi« več kot devetdeset odstotkov.

Vzrokom za stečaj ne verjamejo

Franc Celestina, ki doživlja že drugi stečaj v svoji delovni dobi, opozori, naj ne pišemo le o delavcih nekdanje Jugoslavije, tako kot večina medijev. »Kajti hladilnik moramo napolniti tako mi kot oni,« doda in pove, da vzrokom za stečaj ne verjame. Dela so imeli toliko, da se stroji niso mogli niti ohladiti, še oktobra so delali vse sobote.

Kdor je hotel za dan na dopust, je lahko vzel kar knjižico, doda drugi delavec, izžet od napora v zadnjem letu. Mnogokrat je telefon zazvonil v soboto ob enajstih zvečer, da naj se tudi v nedeljo zglasi v službi. Ker je tovornjak vozil več, kot bi smel, je dobil šest kazenskih pik in 500 evrov globe. Če pogojev delodajalca ne bi sprejel, bi lahko odšel že prej, ko so delavci še verjeli, da jim glede na obseg naročil gre dobro.

Eden od zaposlenih, ki ni bil na dopustu osem let, ta mesec banki ni mogel plačati obrokov za dve najeti posojili. Pravi, da ga je bančni uslužbenec obtožil prevare, češ da je zagotovo vedel, kaj čaka firmo.

Pristopim k obupanemu tihemu možakarju, ki je pred leti zaprosil za slovensko državljanstvo. Nad novo domovino je razočaran in pravi, da če država hoče, da bo socialni problem, pač bo. Rad dela, a kaj, ko ga imajo raje na zavodu. Bo pa kradel, če bo treba, da bo le kaj dati v usta.

Slišim zgodbe o preplačanih sobah v zasebnih gostiščih, kjer je na 20 kvadratnih metrih bivalo po pet delavcev. Vsakemu so za to od plače vzeli 155 evrov na mesec, pravzaprav je to urejalo posredniško podjetje. Pred kratkim so izvedeli, da so njihove sobe dejansko stale menda 70 evrov na osebo.

»Kdo nam je vzel vsak mesec 85 evrov?« se zasliši iz množice čakajočih pred pisarno Mirana Mlakarja, kjer delijo delavske knjižice. Vstopajo v manjših skupinah, ko se eni od njih pridružim, me Mlakar pozdravi in pospremi: »Lepa hvala, izvolite in nasvidenje, ne bom se pogovarjal, mene pustite pri miru, obrnite se na sindikat in vodstvo.«

Sindikat jih je pustil na cedilu

In smo se. Miha Zidar in stečajni upravitelj Miroslav Jakša me sprejmeta brez oklevanja in se pogovarjata, a z delavci se ne. Zidar potrdi, da se z njimi v zadnjem času ni osebno srečal, niti jih ne namerava nagovoriti, čeprav so zadnjič v podjetju. Ko povprašamo po sindikalistu Draganu Grgiču, izvemo, da na dan, ko bi ga delavci najbolj potrebovali, tudi njega ni. Pokličemo ga na telefonsko številko, ki nam jo je dal direktor, a glas na drugi strani zanika vsakršno povezanost s SCT GEM.

Zgarani delavci so prepričani, da je bil SCT GEM ustanovljen izključno za to, da so se jih znebili. Od obubožanega podjetja brez osnovnih sredstev ne pričakujejo kaj dosti, saj vedo, da ni kje vzeti. Če pa bi še bili del matične hiše, bi po desetletjih dela na razbeljenem asfaltu dobili vsaj odpravnine. »Tako pa smo kot sužnji na galejah, le da so nas namesto z verigo pripeli z ustrahovanjem pred izgubo službe,« se zasliši.

Kot v pozdrav se mimo množice pripeljejo modri tovornjaki SCT, ki zapuščajo potapljajočo se barko, le da so z njih že odstranjene vse nalepke, ki bi lahko nove lastnike opominjale na ožuljene roke, ki so obračale njihove volane.