Dimnik spet vleče

Pred tedni smo se spraševali, ali gre pri protestu v Gorenju za tlenje ali že za gorenje delavskega upora, ki se bo prenesel v druga podplačana delavska okolja. Zdaj lahko ugotovimo, da so v Gorenju vendarle omedli dimnik. Sindikati, delavci in uprava so se ob tako rekoč javnem dovoljenju nadzornikov dogovorili za povišanje delavskih plač.

Dobro je dvoje. Prvič, da so se delavci že tretjega dne vrnili za stroje, drugič, da so se tretji teden po stavki dogovorili za povišanje plač. Okoli 600 evrov, kolikor bo odslej zajamčeno vsakemu gorenjčanu, je postalo norma za vse delavstvo, ki jo bodo delodajalci morali sprejeti, sicer bodo obstale tudi druge tovarne. Premik je makroekonomski in zgodovinski. Nihče več ne bo hotel delati za manj. Dobički lastnikov pa se bodo, tako kakor pri Gorenju, morali zmanjšati. Pa saj v delovno intenzivnih panogah res ni bilo logično, da imajo lastniki dobičke v odstotkih, primerljivih z zahodom, delavci pa so plačani nekajkrat manj.

Gorenjeva zgodba pa je poučna tudi drugače. Nam je bilo že takrat, večini drugih medijev in znatnemu delu politike pa niti sedaj še ni jasno, kaj je bilo na kocki v koncernu, ki redno izplačuje sicer nizke plače, ki zaradi krize na prodajnih trgih v tujini ni v Sloveniji odpustilo nikogar izmed 7500 delavcev, v tujini pa nikogar od 2500 delavcev. Politiki in mediji so Gorenje obravnavali kakor nekaj, kar je mogoče za določen čas ustaviti ali se mu kar odreči.

A v Gorenju je šlo za nič manj kot za biti ali ne biti. So bili pri nas nekateri resnično pripravljeni - ko so brez pomislekov zagovarjali pravico do ustavitve dela, ne pa zgolj zahtevkov delavcev - pomagati pod rušo spraviti koncern, ki ima izdelke, trge in kupce, že dolga leta pa posluje brez izgub? Sliši se grozljivo, toda res je tako.

Nam je bilo že takrat očitno, da je treba to dvoje ločiti. Na eni strani torej razumeti in podpreti zahteve delavcev po povišanju najnižjih plač in pravičnem plačilu, na drugi strani pa prikazati poslovne razmere v koncernu, ki so (bile) takšne, da se morajo ljudje čimprej vrniti na delo, sicer ne bo zmanjkalo le denarja za povišanje plač, temveč bo zmanjkalo denarja za plače nasploh.

Namesto tega - zapišimo kljub tveganju, da se bo spet kakšna pametna glava spraševala, »kdo stoji za nami« - smo poslušali v tistem trenutku povsem deplasirane izjave gospodarskega ministra Mateja Lahovnika, da ne zaupa prvemu Gorenjevemu nadzorniku, pri čemer je povsem neodgovorno pozabil povedati, da Jožetu Zagožnu ne zaupa zaradi njegovih številnih vlog v preteklosti, ne pa v zvezi s stavko. V novinarskih poročilih smo zasledili o vodjih proizvodnje v Gorenju celo izraz »gestapovski,« ki seveda ne sodi v nekomentatorske novinarske zapise, če zanj ni tudi upravičenih razlogov. Radijski valovi so širili vtis o domnevni nepriljubljenosti predsednika Gorenjeve uprave Franja Bobinca med delavci, kakor da je ta sprožila upor, ni pa bilo ničesar slišati o tem, kako naj bi to vplivalo na Gorenjevo (ne)uspešnost. Televizije so snemale plačilne liste najslabše plačanih delavk in izrabljale njihovo stisko za to, da so lahko kazale njihove obraze, ko so izrekali sočne zmerljivke in sočutja vredne podatke o svoji revi. Le koga ni stisnilo pri srcu.

A to je bilo pred tremi tedni. Če smo o politiki že prej govorili le najslabše, so z Gorenjem na slab glas dokončno prišli tudi slovenski mediji. Zakaj večinoma več ne zmorejo prikazovati vse resnice, ampak samo tisto, ki jo je najlažje? Postavijo nekaj zgaranih in slabo plačanih delavk pred mikrofone in že imajo oddajo ... K sreči Slovenija ni zagorela, Gorenjevi dimniki pa so začeli spet vleči.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Delo