Tiskane izdaje
Toda prav sredin eminentni ljubljanski gost in dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo Paul Krugman opozarja, da so ekonomisti s svojo slepo vero v neomejeno moč trga in napačnimi predvidevanji močno pripomogli k sedanji krizi.
Ideje ekonomistov, bodisi da imajo prav bodisi se motijo, so mogočnejše, kot si mislimo, je leta 1936 zapisal John Maynard Keynes v sklepnem delu svoje znamenite knjige Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja. Zaradi močnega vpliva na sprejemanje ključnih odločitev v družbi in javno mnenje je vpliv ekonomistov danes nedvoumno večji kot v preteklosti. Ustrezno večja bi morala biti tudi naša družbena odgovornost. Toda zdi se, da ekonomisti v Sloveniji nis(m)o imuni na problem napačne izbire, idejno nekonsistentnost, racionalistični konstruktivizem, napovedno nemoč in preveliko vpetost v stare miselne okvire in vzorce.
Problem napačne izbire
Politika potrebuje stroko, da legitimira njene odločitve. Politiki želijo zato pridobiti predvsem tiste ekonomiste, ki simpatizirajo z njihovimi stališči, njihove strokovne ekspertize pa postajajo del političnih (na)govorov in politične ideologije. Ekonomska znanost torej ohranja svoj položaj in legitimnost v družbi tudi z upravičevanjem prevladujoče ideologije in določenih ukrepov ekonomske politike. V socializmu smo imeli na primer povsem svojevrstne ukrepe ekonomske politike in načine gradnje socialističnega ekonomskega sistema. Zaradi napačne zgodovinske izbire smo ekonomsko neučinkovit sistem plansko-tržnega gospodarstva zamenjali s tržnim. Toda prehod v kapitalizem je bil kar nekako samoumeven oziroma skrit za odločitvijo o odcepitvi. O novem ekonomskem sistemu ni bilo poglobljene strokovne razprave v okviru ekonomske znanstvene skupnosti, kakršno bi si tako korenita sprememba nedvomno zaslužila. O kapitalizmu s(m)o v okviru skupnosti mnogo več govorili celo v času socializma. Naša znanstvena skupnost danes nima jasne vizije glede prihodnjega razvoja »slovenskega« modela kapitalizma. Ob nedelovanju pravne države in pomanjkanju politične volje smo tudi zaradi pomanjkljive teoretske refleksije začetni ljudski model kapitalizma, za katerega sta bili značilni močna participacija zaposlenih in visoka raven socialnega kapitala, nadomestili s klubsko-elitnim modelom kapitalizma. Slednji je etično izpraznjen in nelegitimen ter kot takšen ne omogoča ekonomsko učinkovitega in socialno pravičnega razvoja.
Idejna nekonsistentnost
Odgovornost angažiranega ekonomista ni zgolj v razmisleku o stanju sveta, ampak tudi o samem subjektu takega razmišljanja. Ob spremembi družbenoekonomskega sistema in menjavi vladnih garnitur v Sloveniji so mnogi starejši slovenski akademski ekonomisti delovali kot podjetniki in poiskali nove raziskovalne ter poslovne priložnosti. Podobno se danes nekateri ekonomski svetovalci predhodne vlade vedno bolj pojavljajo na diametralno nasprotnem politično-ideološkem bregu. Namesto enotne davčne stopnje univerzalni temeljni dohodek. Namesto prevzemanja odgovornosti za napačne poslovne odločitve socializacija izgub in ustanavljanje slabe banke. Krize očitno povečujejo privlačnost idej, ki so pred tem veljale za popolnoma nesprejemljive in heretične. Toda ali je lahko oportunitetni strošek doslednih in prepričljivih ekonomistov tako velika idejna nekonsistentnost? Ekonomisti svojo energijo in čas očitno vlagajo v tista področja, kjer pričakujejo določeno družbeno priznanje in materialno korist, kar je analogno razumevanju kapitalistične tržne družbe. Toda iskanje novih bogov in kupcev ima lahko (pre)visoko ceno. Še posebej, ko spremembe v stališčih nastajajo zaradi lažjega prehajanja med različnimi političnimi klubi. Slednji privabljajo strokovnjake, da bi povedali tisto, kar si oblast želi, da bi ljudje slišali. Javne politike preplavijo »nove poglobljene« akademske raziskave, ki vsebujejo »primerne« sklepe. V zameno politika ponuja članstvo v različnih strateških svetih, posvetovalnih telesih in nadzornih organih. Miselno prostituiranje in oportunizem ekonomistov postaneta tako sinonim za nedoslednost in neprepričljivost. Ekvivaletna menjava - bi rekli ekonomisti.
Usodna privlačnost socialnega inženiringa
Nobelovec Hayek je postavil intrigantno vprašanje: Zakaj se je zdel mnogim prodornim in inteligentnim ekonomistom tistega časa socializem tako privlačen? Odgovor je preprost. Ideja je bila privlačna, saj je ponujala idealni družbeni red. Danes so za mnoge slovenske ekonomiste (še vedno) privlačne ideje neoklasične šole. Ob spremembi družbenoekonomskega sistema je postala večja zavezanost neoklasičnim postulatom med slovenskimi ekonomisti smiselna in celo logična, saj je v tržno demokratičnih državah postajal liberalizem vedno bolj dominantna lastnost zahodne družbe. Toda problem ne tiči v sami ideji, ampak mnogo bolj v načinu njene izvedbe. Poskus izvedbe reform za časa predhodne vlade je bil presenetljivo podoben centralnoplanskemu pristopu. V primerjavi z mladoekonomisti so bili kardeljanski samoupravljavci pravi hayekijanci. Zaradi tega predlogi prvih niso bili politično izvedljivi, še manj socialno pravični. Moč države slovenske snovalce ekonomskih programov očitno pogosto navdaja z idejo, da je mogoče družbo preoblikovati v skladu z radikalnimi institucionalnimi reformami. Ekonomisti pogosto (ne)namerno ustvarjamo iluzijo, da navaden posameznik ne more razumeti kompleksnosti družbenega dogajanja, zato slednji potrebuje ekonomista strokovnjaka, ki mu pomaga razumeti in spremeniti svet. Nasveti piscev ekonomskih programov so zato pogosto utopični spoj znanja, ideologije ter želje po pretiranem spreminjanju in upravljanju družbe.
Napovedna (ne)moč in karaoke kapitalizem
Dobitnik spominske Nobelove nagrade Milton Friedman poudarja, da mora biti ekonomska teorija preverjena predvsem v skladu z njenimi lastnimi napovedmi. Tranzicija in sedanja ekonomska kriza sta nedvomno pokazali, da je prevladujoča neoklasična paradigma svoje največje neuspehe dosegla pri praktičnih nasvetih ter z vidika relativno majhne napovedne moči. Malokdo izmed vodilnih svetovnih ekonomistov se lahko pohvali s pravilno napovedjo sedanje gospodarsko-finančne krize. Vedno bolj postaja jasno, da potrebujemo danes nove načine razmišljanja in vodenja ekonomske politike. Intelektualni izziv za ekonomiste je, da ponudijo nove ideje in rešitve, ki niso vpete v stari miselni svet. Toda novih idej in inovativnih predlogov je bore malo.
Razlogi za takšno stanje duha so različni. Prvi razlog je mogoče poiskati znotraj ekonomske znanstvene skupnosti, za katero je značilna visoka stopnja monopolizacije teoretskih spoznanj in znanstvenih objav neoklasične šole in posledično (pre)visoka stopnja homogenosti znotraj same ekonomske šole. Zaradi tega živimo v svetu »karaoke« kapitalizma, kjer večina ekonomistov prebira iste knjige, uporablja podobne metode in veruje v enaka načela, zato so nasveti za izhod iz sedanje krize povsod po svetu dokaj podobni. Drugi razlog se skriva v naravi krize, ki ni samo ekonomska, ampak tudi energetska, ekološka, socialna in moralna. Način njenega reševanja presega doseg ekonomske znanstvene skupnosti. Toda slednja je s svojim zaprtim metodološkim pristopom že davno izgubila sposobnost antropocentričnega pogleda na svet, ki je potreben za rešitev sedanje krize. Namesto prepričanja o lastni moči in univerzalnosti potrebujemo preseganje delitev znotraj in zunaj lastne znanstvene skupnosti, saj kriza nima izključno ekonomske dimenzije.
V znanstveni in strokovni javnosti pogosto zasledimo razprave o družbeno odgovornem vedenju državljanov, podjetij in politikov, redkeje pa o ekonomistih in naši znanstveni skupnosti. Družbena odgovornost akademskega ekonomista izhaja iz njegovega privilegija vseživljenjskega izobraževanja, načina financiranja (javne univerze), dostopa do ustreznih informacij in posedovanja analitičnih veščin, da bi vzpostavili pravičnejšo družbo in svet, v katerem živimo. Zaradi legitimizacije napačne zgodovinske izbire, pomanjkanja resnih institucionalnih analiz slovenskega modela kapitalizma, vetrnjaštva in lahkotnega prehajanja med različnimi političnimi klubi nekaterih vidnejših članov, racionalističnega konstruktivizma, napovedne nemoči ter nesposobnosti preseči delitve, da bi rešili sedanjo krizo, je družbena neodgovornost ekonomistov v Sloveniji bistveno večja, kot s(m)o si mnogi danes pripravljeni priznati. Ni pa seveda edina. In še manj samo naša.
Iz Sobotne priloge
