Tiskane izdaje
Opisali ste, da imate v vašem podjetju strog etični kodeks in celoten sistem, ki naj bi preprečeval kakršne koli nečednosti. Ste s tem nekaj posebnega v poslovnem svetu ali so taka pravila nekaj običajnega za podjetja v zahodni Evropi?
Želel bi si, da bi bila nekaj običajnega, čeprav verjetno niso. Vendar v Strabagu trdno verjamemo, da moraš imeti najstrožja pravila, če želiš biti konkurenčen. Če namreč začneš podkupovati, s tem žrtvuješ konkurenco. Manj konkurence ko imaš, manj konkurenčen postajaš. Posle želimo pridobivati s ponudbami, ki ponujajo najboljše razmerje med ceno in kvaliteto.
Že med razpravo ste lahko slišali, da v Sloveniji obstaja splošno prepričanje o koruptivnosti in sumljivih metodah gradbenega sektorja pri pridobivanju poslov, še zlasti državnih. Vendar se zdi, da nasprotujete temu stereotipu?
Nedvomno. Uspeh Strabaga ne temelji na tem, da naročniku izročimo najvišjo podkupnino. V mednarodnem okolju je edini način za konkuriranje najboljša ponudba, tako glede delavcev, materialov, strojev in še česa. Kdor tekmuje proti mednarodni konkurenci, ki ima razvite standarde, jih mora uvesti tudi sam.
Torej se kljub vsem lahko strinjate, da je situacija v vzhodni Evropi drugačna kot na Zahodu?
To drži. Vendar smo na Zahodu prehodili daljšo pot. Vaš tranzicijski proces traja šele 15 let. Če bi lahko prispevali nekaj našega znanja in izkušenj na slovenski trg, bi to z veseljem storili. Strabag je zelo zainteresiran za kakšen prevzem v Sloveniji. Ko nam bo to uspelo, bi verjetno lahko vpeljali tudi naše etične standarde in počistili vse skupaj.
Zakaj tako malo gradite v Sloveniji? Morda tudi zaradi neetičnega obnašanja konkurence?
Slovenski gradbeni trg je še vedno zelo zaprt. Takoj, ko bo vaša vlada odprla vrata mednarodni konkurenci, bo to zanesljivo spremenilo poslovno etiko.
Nekaj mednarodne konkurence je bilo vsaj pri gradnji avtocest.
Vendar jih na koncu vedno gradijo slovenska podjetja. Torej je bilo iskanje ponudb iz tujine bolj ali manj krinka.
S čim se lahko javne institucije zavarujejo pred nečednimi posli?
Morale bi pozvati vse prijavljene, naj pokažejo svoj etični kodeks. Podjetja bi morala dokazati, da imajo sistem, ki zagotavlja ravnanje zaposlenih v skladu z etičnimi standardi. Kdor tega ne bi dokazal, se ne bi mogel potegovati za javna naročila.
Bi bile lahko črne liste, kakršno imate v vašem podjetju za podizvajalce in dobavitelje, v veljavi tudi za javna naročila?
Absolutno. Take črne liste obstajajo v mnogih državah. Na njih so podjetja, ki niso poslovala v skladu z zakoni. Tudi v Sloveniji bi morala podjetja, vpletena v sumljive posle pri razpisu za stolp Kontrole zračnega prometa [afera čista lopata, op. p.], če jim bo krivda dokazana, priti na črno listo.
Omenili ste, da se je tudi Strabagu zgodil primer podkupovanja pri enem od poslov v nekdanji Vzhodni Nemčiji. Je bil to edini primer?
To je bil edini primer. Takoj, ko smo odkrili, kaj se je zgodilo, smo zaprli vse skupaj in primer predali tožilstvu.
Je ta primer škodil poslu?
Taki primeri so vedno slabi za ugled tržne znamke. Takoj, ko ime podjetja dobi prizvok korupcije, ko si podjetje s tem umaže roke, jih je zelo težko znova očistiti. Vendar pa so zaradi tega primera zdaj naše interne nadzorne in policijske metode boljše. Vemo, kako so podkupovanje izpeljali, zato zdaj laže nadzorujemo in preprečujemo poskuse takih ravnanj. Prepričani smo, da se kaj takega ne more več ponoviti.
Torej brez represije ne gre.
Seveda. Zaposleni se morajo zavedati, da je vsak tak poskus zanje poguben.
Iz ponedeljkovega Dela
