To sodelovanje se po besedah Kawakamija mora osredotočiti na boljše razumevanje dobavnega procesa, prizadevanja za diverzifikacijo preskrbe, povečano recikliranje in razvoj substitutov ter novih tehnologij, ki bi zmanjšale potrebo po redkih kovinah.
Redke kovine se uporabljajo pri proizvodnji visokotehnoloških produktov, kot so na primer vetrne turbine, elektronski potrošni izdelki, baterije za električne avtomobile in orožje. V resnici niso tako redke, jih je pa zelo težko pridobivati. Pomembnost preskrbe z njimi je postala javnosti znana zaradi incidenta, ki se je zgodil septembra prejšnje leto, ko sta trčili japonska vojaška in kitajska ribiška ladja. Japonci so nato aretirali kapitana kitajske ladje, Kitajska pa je na to odgovorila z grožnjo, da japonska podjetja ne bodo dobila predvidene količine redkih kovin, če kapitana Japonska nemudoma ne izpusti. Kitajska namreč proizvaja kar 97 odstotkov vseh redkih kovin, kljub temu da ima le 36 odstotkov svetovnih zalog.
Težava je tudi v tem, da Kitajska pospešeno zmanjšuje izvozne kvote za redke kovine, saj se boji, da utegne tudi sama kmalu postati neto uvoznica teh elementov. Tako načrtuje, da bo že leta 2015 vpeljala popolno prepoved njihovega izvoza. Zaradi tega je Evropska unija že junija 2010 določila 14 redkih kovin, ki so izjemnega pomena za evropsko visokotehnološko in eko industrijo. Predlagala je, da bi morala biti diplomacija EU v prihodnosti usmerjena k zagotavljanju lažjega dostopa podjetji do redkih kovin.
EU in ZDA premišljujeta tudi o uvedbi postopka pred proti Kitajski pred Mednarodno trgovinsko organizacijo (WTO), saj je omejevanje izvoza v nasprotju s pravili WTO. Nemški poslanec v evropskem parlamentu Reinhard Bütikofer pa opozarja, da bi lahko tudi ugoden rezultat v postopku prišel prepozno.