Evropska vlada z nemškim pridihom

Berlin - Skupaj s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem bo na današnjem vrhu predstavila sveženj predlogov za dolgoročno stabilnost denarne unije. S tesnejšim povezovanjem gospodarskih politik držav članic naj bi postala odporna proti krizam. Nastala bi nekakšna gospodarska vlada sedemnajstih članic evrskega območja. Odločitev o nemško-francoskem svežnju bo predvidoma sprejeta marca.

Merklova se je pred dolžniško krizo evrskih držav otepala poglabljanja njihovega sodelovanja v obliki gospodarske vlade, za katero si je prizadevala Francija. To je Berlin obravnaval kot poskus političnega omejevanja neodvisnosti Evropske centralne banke (ECB) in korak k državno vodeni industrijski politiki po francoskem zgledu. Poleg tega je bilo sporno, da ne bi sodelovala celotna EU, marveč le članice evrske skupine. Toda: kriza je postavila stvari na glavo. Merklova je privolila v Sarkozyjevo zamisel o gospodarski vladi. Na drugi strani je v predlogih očiten »nemški duh«.

V Paktu za konkurenčnost, zasnovanem v kanclerskem uradu, je kopica predlogov, ki bi v članicah utegnili sprožiti notranjepolitične zaplete. Tako se omenja odprava usklajevanja plač z inflacijo kot korak, s katerim bi preprečevali zmanjševanje konkurenčnosti. Pri obdavčevanju podjetij bi se države morale odreči nepošteni konkurenci (Irska je že dolgo trn v nemški peti). Tudi starost za upokojitev bi države morale prilagoditi demografskim gibanjem in merilo bi bila odločitev Nemčije, ki bo postopoma zvišala mejo na 67 let.

Posebna tema je vprašanje javnofinančnega primanjkljaja in zadolževanja držav, ki je pripeljalo do krize v območju evra. Države naj bi uvedle dolžniško zavora po zgledu Nemčije, ki je omejitve zadolževanje zapisala kar v ustavo. V skladu z logiko, da bo »evro močan le toliko, kolikor bodo močna gospodarstva, ki stojijo za njim«, naj bi prednost pred namenjanjem javnega denarja za porabo imele naložbe v izobraževanje, raziskave in infrastrukturo. Tako bi povezava kot celota dosegla višjo konkurenčnost kot ključno točko v tekmi z drugimi deli sveta.

»V Nemčiji se bomo upokojevali s 67 leti. Ni pošteno, da bi ponekod meja ostala pri 59 ali 60 letih, drugi pa bi morali nositi finančno odgovornost,« je v pogovoru s predstavniki tujega tiska ta teden povedal vodja nemške diplomacije Guido Westerwelle. Po njegovem mnenju bi krizo morali izrabiti kot priložnost za poglabljanje evropske povezave. Ob koordinaciji gospodarskih politik da je ključno vpeljevanje čim bolj avtomatičnih (od političnih odločitev neodvisnih) sankcij za kršitelje maastrichtskih meril o najvišji dovoljeni zadolženosti. To je bilo doslej šibka točka Unije.

Nezadovoljstvo v Bruslju

Iz Bruslja prihajajo znamenja nezadovoljstva, saj evropska komisija v takšnem modelu sodelovanja 17 članic evrske skupine (načeloma naj bi bila vrata odprta za vse) ne bi imela nobene večje vloge, marveč bi s svojimi strokovnjaki bolj ali manj le »opravljala storitve«. Tako, bi, denimo, lahko ugotavljala, ali države dosegajo cilje in izpolnjujejo zaveze. V razpravah med Berlinom in Brusljem ostaja tudi kočljivo vprašanje krepitve sklada za pomoč državam v stiski (EFSF), vrednega 440 milijard evrov. Take predloge so v Berlinu obravnavali s precejšnjo nenaklonjenostjo.

Po izračunih predsednika münchenskega inštituta Ifo Hans-Wernerja Sinna so zahteve po krepitvi sklada neutemeljene. Pisanje medijev, da je v resnici na razpolago le 250 milijard, je po njegovem mnenju napačno. Če bi ob Grčiji iz EFSF izpadle še Portugalska, Španija in Irska, bi po pravilih sklada morale druge države zagotoviti višja poroštva od sprva predvidenih. Tako bi šest držav z najvišjo boniteto, IMF in evropska komisija skupaj zagotovili 563 milijard, kar je veliko več, kot bi v prihodnjih letih potrebovale Irska, Portugalska in Španija.
Poleg tega je odprto vprašanje, ali bi lahko EFSF začel odkupovati obveznice držav v stiski. Tudi Francija in Nemčija o tem nimata enakega mnenja. Sama ECB je doslej kupila že za več kot 70 milijard obveznic in tako prekršila tabu. Omenjali so tudi možnost, da bi države dobile ugodna posojila od EFSF in nato z njimi kupovale svoje obveznice, ki so na trgu poceni. Tako bi lahko zmanjšale dolžniško breme. Tema ima posebno težo za Grčijo, ki ima spričo velike zadolženosti takšne težave, da prestrukturiranje dolgov velja za neizogibno.