Evropski pomisleki

Ugodno gospodarsko ozračje, ki omogoča nadaljevanje obdobja udobne gospodarske rasti, bi Slovenija morala izkoristiti za hitrejše uresničevanje srednjeročnih proračunskih ciljev, priporoča evropska komisija.

Objavljeno
23. januar 2007 22.00
Minister za finance Andrej Bajuk
Ugodno gospodarsko ozračje, ki omogoča nadaljevanje obdobja udobne gospodarske rasti, bi Slovenija morala izkoristiti za hitrejše uresničevanje srednjeročnih proračunskih ciljev, priporoča evropska komisija, ki vladne načrtovalce konsolidacije javnih financ ošteva zaradi enoletne preložitve napovedanega zmanjšanja primanjkljaja s poldrugega na en odstotek bruto proizvoda. Namesto leta 2008, kot je napovedoval zadnji konvergenčni program (iz decembra 2005), naj bi slovenski javni primanjkljaj oklestili leto pozneje, torej ob izteku sedanjega programskega obdobja.

Očitek iz Bruslja bi bil upravičen, če bi se še sveža članica evroskupine znašla v nevarnosti nenadnega poslabšanja primanjkljaja, ki bi se približeval še dopustnemu območju treh odstotkov bruto proizvoda, ali pa če bi analitiki komisije ugotovili, da vladni načrti temeljijo na pretirano optimističnih pričakovanjih srednjeročnih konjunkturnih gibanj. Oboje se je v Uniji že dogajalo. Še posebno pred marcem 2005, ko je luksemburškemu premieru Jeanu-Claudu Junckerju, tedaj predsedujočemu premieru v evropskem svetu, uspelo pridobiti soglasje privržencev doslednega uveljavljanja pakta stabilnosti in rasti (iz leta 1997) za rahljanje pravil proračunske discipline, ki so jih zavezane spoštovati vse članice skupnosti, uporabnice evra pa celo pod grožnjo visokih glob, a teh doslej niso izrekli še nobeni grešnici. Kritika bi zvenela utemeljeno, če bi komisija ugotovila, da so predvideni ukrepi za zdravljenje slovenskih javnih financ pomanjkljivi, neodločni ali celo neuresničljivi.

Toda glavni vzrok za enoletno zamudo pri doseganju cilja so vlaganja v slovenske železnice, ki bodo v programskem obdobju odjedle skoraj odstotek bruto proizvoda, kar postavlja v ospredje dilemo o prednostnih ciljih proračunske politike. Ta pa je in ostaja v rokah vlad članic. Bi bilo za Slovenijo pomembnejše, da v prvotno predvidenem roku zmanjša javni primanjkljaj, ali pa je strateško smotrneje preusmeriti del proračunskih sredstev v posodabljanje tirov, da ne bi v obdobju postopne liberalizacije prometa postali ozko grlo evropskega železniškega omrežja?