Evrosuper

Podaljšanje obračunskega obdobja v modelu za določanje cen naftnih derivatov je že tretje orožje, ki ga je vlada letos uporabila v boju z drago nafto. Vsaj še dve orožji, ki ju ima v rokavu, je razmeroma lahko razpoznati, če bo potreba, pa se bo gotovo našlo še kakšno.

Tekma je namreč preveč pomembna, da bi njen izid prepustili naključjem. Izpolnitev meril za evro pred poletjem 2006 in njegov prevzem 1. januarja 2007 je namreč postala tako pomemben cilj, da ga ne smemo zgrešiti. Če namerno zanemarimo njegov vsebinski pomen – sili nas k sprejemanju racionalnih odločitev, ki vodijo k zdravi makroekonomski politiki – je pomemben tudi simbolno. Je eden redkih projektov, ki Slovence združujejo. Začela ga je nekdanja vlada pod vodstvom LDS, sedanja naveza SDS-NSi pa ga z vso resnostjo nadaljuje.

Vlada je letos že zategnila pas proračunu, saj se je odpovedala vsej trošarini, ki se ji lahko odpove. Prav tako je julija odškrnila kos pogače naftnim distributerjem, ko jim je zamrznila maržo. Najnovejša poteza pa podaljšuje obdobje, v katerem se svetovna nihanja prelivajo na naš trg. Velja ocena, da so ti ukrepi pomagali, da inflacija ni še bolj zrasla, tako da kljub septembrskemu odklonu ostajamo na dobri proti poti evru. Med vrsticami Bajukovega nastopa je bilo čutiti še dodaten morebiten ukrep z repertoarja »uporabne matematike« – vlada bo prevetrila model določanja cen in poskušala najti še kakšno skrito rezervo.

Zdi pa se, da se vlada zaveda tudi vsebine, ki tiči za nenavadno močnim vplivom cen nafte na našo inflacijo. Bajuk jo je v nekoliko nerodno pojasnil z besedami, da Slovenci porabimo preveč bencina in z njim ne znamo ravnati varčno. Bolje bi bilo reči, da energetske vire izrabljamo premalo učinkovito, zato nas njihova visoka cena tepe bolj kot bolj razvite. Premišljeno ukrepanje za zmanjševanje razvojnih in tehnoloških zaostankov bo ostalo naloga vlade tudi po 1. januarju 2007, saj zahteva še kaj več kakor pisanje uredb in modelov.