Tiskane izdaje
»Močna Afrika – najbližji sosed Evrope, oddaljene le 14 kilometrov od naše obale – je pogoj za močno Evropo,« je v enem od nedavnih nastopov opozarjala visoka zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini.
Po projekcijah Združenih narodov se bo prebivalstvo Afrike v nekaj desetletjih podvojilo na več kot dve milijardi. Množice mladih ostajajo brez dela in perspektive. Prizadevanja za razvoj in stabilnost afriške celine so bolj kot dobrodelnost sledenje lastnim evropskim interesom. EU že kar nekaj časa razpravlja o novi afriški politiki, o novih prijemih.
V političnih razpravah se omenja nekakšen Marshallov načrt za črno celino. Samo jedro prizadevanj je razvojno sodelovanje, ki je v Uniji – v kateri imajo vodilno vlogo nekdanje kolonialne sile – eno od prednostnih področij od njenih začetkov. Evropske države bolj ali manj nemo spremljajo osvajalski prodor Kitajske. Pekinga evropske teme in cilji (od človekovih pravic do vladavine prava) ne zanimajo.
Med pokolonialno in razvojno logiko
»Francoska razvojna politika ostaja pretežno neokolonialna, Italija ima bolj komercialen pristop, Združeno kraljestvo poudarja dobro upravljanje, nordijske države pa se najbolj osredotočajo na odpravljanje revščine,« je strokovnjak Martin Holland pred več kot poldrugim desetletjem v knjigi EU in tretji svet opisoval različno logiko in interese evropskih držav na področju razvojnega sodelovanja. Kritike ravnanja v EU ostajajo skoraj enake do danes. Evropska države sledijo predvsem lastnim interesom; Unija pa s subvencioniranim izvozom, predvsem živil, zavira tamkajšnji razvoj.
Poleg tega sklepajo kupčije z režimi, ki kršijo človekove pravice in temeljijo na korupciji. Unija se sicer rada pohvali, da zagotavlja daleč največ razvojne pomoči. Po podatkih OECD je bil delež institucij EU in njenih članic leta 2016 v svetovnem merilu z več kot 97 milijardami dolarjev kar 68-odstoten. Različnih kritik ne primanjkuje. Članica proračunskega odbora evropskega parlamenta, Claudia Schmidt iz avstrijske ljudske stranke, je pred kratkim bentila, ker da se kopiči rezerviran, a neporabljen denar za razvojno pomoč (leta 2016 skoraj 25 milijard evrov) in da na stotine projektov ne dosega ciljev.
V Jemnu in Eritreji naj bi po poslankinih podatkih kar 98 odstotkov denarja šlo v problematične projekte. Schmidtova nam kljub večkratnemu poizvedovanju ni poslala nobenih študij ali poročil, ki bi dokazovale njene trditve o množičnem financiranju problematičnih projektov. Porabo razvojne pomoči vsako leto pregleda evropsko računsko sodišče, a večjih pomanjkljivosti praviloma ne ugotavljajo ali ostanejo skrite revizorskim očem. V analizi novega skrbniškega sklada v Srednjeafriški republiki so, denimo, opozarjali na pomanjkljivosti, kakšna je neusklajenost med donatorji.
Iz pomoči v partnersko sodelovanje
Osnovna logika Unije je, da bi se od neposredne pomoč bolj usmerili v partnersko sodelovanje, ki bi pripomoglo ne samo k odpravljanju revščine, ampak tudi h gospodarskemu razvoju. Od tega naj ne bi imel koristi – kot se dogaja ob razmahu v nekaj dinamičnih afriških državah – le ozek sloj prebivalstva. Unija želi spodbujati naložbe podjetij. Lani so zasnovali evropski načrt za zunanje naložbe, ki bo deloval podobno kot Junckerjev sklad EFSI v EU. Z javnimi naložbami v višini 4,1 milijarde evrov v Afriki in sosedstvu bi po sistemu vzvoda do leta 2020 zagotovili za 44 milijard naložb.
Evropska komisija v sodelovanju s strokovnjaki pripravlja načrte za več investicij za razvoj živilske industrije. Okrepili naj bi trgovino med afriškimi državami. Ena od afriških posebnosti je, da izvoz bolj usmerjajo v EU kot glavno partnerico kot v – glede na geografsko bližino bolj logično – medsebojno menjavo. Ena od težav je, da orjaške subvencije kmetijstvu v EU omogočajo, da evropski proizvajalci osvajajo trge na afriški celini z nizkimi cenami in s trga izrivajo domačine. Razvojna pomoč ne bi smela biti obravnavana ločeno od drugih politik EU.
V evropski komisiji kot enega od uspehov svojega delovanja izpostavljajo Gano. Že v sami Gani imajo vizijo sodelovanje onkraj pomoči, saj se želijo osredotočiti na ustvarjanje delovnih mest, trajnostni razvoj, trgovino. »Razvojno sodelovanje je lahko uporabljeno kot vzvod za pritegnitev zasebnih investicij,« je ocenil pristojni komisar Neven Mimica. V državi sofinancirajo vzpostavljanje vzdržnega ribištva, usposabljanje ljudi, prilagajanje kmetijstva. Kot uspeh si štejejo, da se je revščina v Gani v desetletju za polovico zmanjšala.
Migracije potiskajo Afriko v prvi plan
Z izbruhom velike migracijske krize leta 2015 je Afrika postala precej opaznejša v evropski politiki. Kot mantra je, da bi se bolj kot s simptomi z ustavljanjem toka iz Libije in zapiranjem meja morali ukvarjati z odpravljanje vzrokov za odhod ljudi. Več sto tisoč ljudi na leto na pot proti Evropi poženejo vojne, beda, brezperspektivnost. Na vrhu EU-Afrika novembra 2015 v Valletti je bil ustanovljen poseben sklad z okoli 3,3 milijarde evrov za spopadanje z vzroki migracij, denimo s shemo z zaposlovanje mladih v Gambiji.
Unija ima že tradicionalno urejene partnerske odnose z več koz 70 afriškimi, karibskimi in pacifiški državami (nekdanjimi kolonijami) s posebnimi sporazumi. To, kar so nekoč bile lomejske konvencije, je po novem sporazum iz Cotonouja. Glavni instrument za razvojno pomoč državama AKP je evropski razvojni sklad, ki ima v proračunskem obdobju 2014–2020 na razpolago 30,5 milijarde evrov. To ves čas spremlja želja po pogojevanju z logiko, da denarja ne morejo dobiti države, ki kršijo človekove pravice ali niso konstruktivne pri migracijah, a načelno ostaja le pri žuganju.
Tisti, ki se ukvarjajo s politiko razvojnega sodelovanja, opozarjajo, da se pričakujejo čudeži in da se doseženo lahko oceni le dolgoročno. Pristopiti da bi morali celoviteje, denimo z vključevanjem v evropske kmetijske politike, ki ima v Afriki ne prav spodbudne učinke. Tako kot pri vsem drugem v EU poteka hud boj med članicami pri delitvi denarja za razvojne projekte ... Najdejavnejše so države s kolonialno preteklostjo, ki so bolje zastopane na terenu. Za male in neambiciozne, ki nimajo svojih strategij, pri »delitvi dela« z mize pade kvečjemu kakšna drobtinica.
