Avstrijci se za blagajne še niso odločili, Italija jih ima

Ljubljana - Predlog zakona o davčnem potrjevanju računov je pred drugo obravnavo v državnem zboru, ki jo bo opravil odbor za finance. Vlada Mira Cerarja uvaja enak sistem davčnih blagajn, kot ga uporablja Hrvaška. V Italiji so 30 let obvezne za ožji krog zavezancev, v Avstriji o njih razpravljajo.

Med splošno razpravo o predlogu zakona, ki jo je državni zbor na zahtevo poslancev vladnih strank opravil 19. maja, je državna sekretarka na ministrstvu za finance Mateja Vraničar davčne blagajne pred napadi iz opozicijskih vrst branila tudi z reformo, ki jo pripravljajo sosedje Avstrijci.

»Naj opozorim, da je marca Avstrija ravno tako napovedala obsežno davčno reformo in sestavni del te reforme je uvedba davčnih blagajn. Zakaj? Zato, ker ugotavljajo številne kršitve, predvsem na tistih področjih, kjer je mogoča pavšalna obdavčitev,« je povedala državna sekretarka. Poslanec SDS Anže Logar ji je ugovarjal, da o avstrijskih načrtih ni povedala vsega: »Rekli ste, da je Avstrija v projektu velike davčne reforme napovedala tudi uvedbo davčnih blagajn. Ja, ampak bodite pošteni, povejte vse – samo za rizične gotovinske skupine in strošek uvedbe do 50 evrov plača država.

V Avstriji še razpravljajo

Po besedah davčnega svetovalca Johanna Piceja iz celovške družbe DDr. Jaklitsch & Mag. Picej v Avstriji za zdaj šele razpravljajo o predlogu, da bi davčne blagajne uvedli 1. januarja 2016: »Danes še ni mogoče reči, ali se bo to res zgodilo. Zanesljivo pa se bo avstrijski sistem davčnih blagajn zelo razlikoval od slovenskega, če jih bomo res dobili.« Po doslej znanih predlogih pri sosedih davčnih blagajn ne bo treba uporabljati podjetnikom, pri katerih letni promet znaša do 15 tisoč evrov.« Milejša ureditev kot za zavezance nasploh naj bi veljala tudi za podjetja, ki opravljajo prodajo »od vrat do vrat«, na javnih cesta ali v javnih prostorih, na stojnicah in v šotorih oziroma so brez stalnega prodajnega mesta, pravi sogovornik: »Pri nas v tej povezavi govorimo o ureditvi 'mrzle roke'. Takšni dejavnosti sta na primer prodaja sladoleda in balonov.«

Po sedanjih zamislih davčne blagajne v Avstriji ne bodo povezane z davčno upravo, pravi Johann Picej, a bo moral podjetnik podatke o prometu shraniti tako, da jih naknadno ne bo mogoče spreminjati brez sledi: »Kaj sploh bo davčna blagajna? Elektronska naprava za izdajanje računov oziroma računalnik s programom, pri katerem ne bo možno zbrisati vmesnih transakcij. Vsako plačilo bo moral program zapisati ločeno, kar bo veljalo za podjetnike z letnim prometom nad 15.000 evri.« Po sedanjih predlogih bo moral zavezanec za vsak posel izdati račun, stranka pa ga bo morala shraniti, ko bo zapuščala trgovino oziroma podjetje,« dodaja sogovornik. Vlada bo po sedanjih predlogih podjetnikom pri stroških ob uvedbi blagajn pomagala z 200 evri, toda to niso dokončne rešitve, poudarja Johann Picej, in nazadnje doda: »In morda davčnih blagajn sploh ne bo.« A če bodo, si predlagatelji v Avstriji od njih obetajo milijardo evrov.

V Italiji jih nimajo vsi

V Italiji izkušnje z davčnimi blagajnami že imajo. »Davčna blagajna, ki se v Italiji imenuje 'registratore di cassa' (registrska blagajna, op. a.) je bila uvedena postopoma od leta 1983 dalje. Najprej je bila obvezna za podjetja z večjim poslovnim prometom, tudi zato ker so bile sprva drage, stale so od milijona in pol do dveh milijonov lir. Postopno so postale obvezne za splošno rabo v maloprodajnih podjetjih in javnih lokalih,« pripoveduje Giuliano Nadrah, direktor Studia Nadrah-Zaro iz Trsta, ki se ukvarja z delovnim in davčnim svetovanjem. Sprva so veljale za pripomoček, ki naj bi preprečil kraje uslužbencev iz blagajne, se spomni Giuliano Nadrah, v resnici pa je imela oblast z njimi drugačne namene: »Davčna uprava je pač hotela, in tako je tudi zdaj, s tem instrumentom nadzorovati poslovni promet podjetji, ki se ukvarjajo s prodajo končnim kupcem. Blagajna, ki je neke vrste davčna straža v podjetju, knjiži celodnevno prodajo, ki se zaključi ob koncu poslovnega dne ali ob polnoči.«

Zavezanec, ki je vključen v italijanski sistem davčnih blagajn, ob zaključki poslovanja ali konec dneva poslovanje zaključi s povzetkom, ki ga vpise v register plačil, pravi sogovornik: »Tako sestavljeni register predstavlja maloprodajni poslovni promet. Za obrtnike – šivilje, brivce, mehaniki in podobne storitve – ta obveznosti ni predpisana, ker morajo za storitev izstaviti tako imenovano davčno pobotnico, v italijanščini ricevuta fiscale.« Davčna blagajna za vsako plačilo natisne račun, »davčni odrezek«, znesek pa avtomatično knjiži v poslovni dnevnik, ki je na voljo nadzornikom, pravi sogovornik: »Sprva so morale stranke to potrdilo, račun hraniti še 200 metrov od izhoda iz podjetja, drugače je morala plačati denarno kazen. Zdaj to pravilo ne velja več. Nadzor velja za podjetnika in podjetje.«

Italijanska vlada ne namerava razširiti uporabe davčni blagajne na vsa podjetja, pravi dolgoletni davčni in podjetniški svetovalec iz Trsta Giuliano Nadrah: »Slabost sistema davčnih blagajn blagajn je iznajdljivost posameznega podjetnika, ki proda kilo rib in napiše, da jih je prodal pol kile, čeprav ve, da so denarne kazni za prekršek zelo visoke. Podjetniku, pri katerem nadzorniki trikrat ugotovijo, da ni izdal računa, poleg denarne kazni za določen čas prepovejo opravljati dejavnost.« Zdaj jim na vratih lokala ni treba več izobesiti obvestila, da so začasno zaprti zaradi davčne utaje.