Banke morajo iti na teren, obuti škornje, zavihati rokave

Slovenske banke, predvsem velike državne, še vedno bremeni za skoraj šest milijard slabih terjatev, polovico tega na Balkanu. Ena od možnih rešitev je mala, zasebna »slaba« banka, ki je v nastajanju. Banke morajo po drugi strani poskrbeti za nove posle, a pri tem ne smejo pozabiti na tveganja, pravi viceguvernerka Banke Slovenija Stanislava Zadravec Caprirolo.

Gospa viceguvernerka, bančniki tožijo, da se jim prihodki znižujejo, obrestne marže se krčijo. V kakšni kondiciji je slovenski bančni sistem novembra 2015?

Slovenski bančni sistem je v solidni kondiciji z vidika kapitala: njegova raven poslovnim bankam omogoča odziv na povečano povpraševanje po kreditih. Je v solidni kondiciji z vidika likvidnosti in dobičkonosnosti. Posamezna kreditna institucija bi še lahko bila na robu dobičkonosnosti, a celotni bančni sistem bo letos posloval z dobičkom, kar je razvidno že iz polletnih rezultatov. Če pogledamo izpostavljenost tveganjem, ni nujno, da bo ta dobičkonosnost tako pozitivna, kot se vidi le za leto 2015. Za to je več razlogov. Tveganja prihajajo iz okolja globalno nizkih obrestnih mer, iz obsega poslovanja, kjer kratkoročno ni možnosti za večjo rast kreditiranja. Povpraševanje je omejeno ob šibki pozitivni gospodarski rasti. Omejeno je tudi, ker se je med krizo nabralo kar nekaj prihrankov zaradi takrat nižjega investicijskega cikla. Predvsem v izvoznih podjetjih, ki so med krizo zelo dobro delala in prve naložbe financirajo iz akumuliranih prihrankov. Tretje tveganje se nanaša na del povpraševalcev po kreditih, njihovo tveganje je še vedno relativno veliko. Obseg posojil se ne bo bliskovito povečeval, hkrati je pritisk konkurenčnosti zelo velik. To pomeni, da se obrestne marže za dobra podjetja znižujejo, kar bankam onemogoča povečanje profitabilnosti zaradi zelo velike konkurence povpraševalcev, ki nimajo lastnih virov za začetek investicij. Ta pritisk in želja po povečanem kreditiranju – posebno zdaj ko so bile velike državne banke deležne še dodatne državne pomoči – lahko vodita do najbolj neželenega scenarija: kreditiranja projektov, ki za to niso primerni. Na to tveganje je opozarjal tudi guverner na bančnih dnevih: da od bank, ki so dobile sredstva za stabilizacijo, zdaj nemudoma pričakujemo, da bodo neizmerno močno podprle gospodarstvo. To lahko vodi do ponovitve napak, ki smo jih delali prej.

Po drugi strani pa minister za finance Mramor, ki kot predstavnik drži roko nad polovico bančnega sistema, od bank pričakuje, da bodo več posojale. Ali zahteva preveč?

Vsi pričakujemo, da bodo banke aktivne in njihov osnovni posel je kreditiranje. Tudi banke hočejo dajati kredite, ker od tega živijo. Gospodarske razmere se postopno izboljšujejo …

… gospodarsko rast imamo osem četrtletij zapored …

Seveda in banke bi morale – če hočejo ohranjati dobičkonosnosti – biti aktivne pri iskanju možnosti kreditiranja. Pozivov ministra Mramorja ne vidim v smislu, da bi posojale projektom, ki niso rentabilni in primerni, ampak kot poziv, naj bodo aktivne pri iskanju primernih priložnosti za bančno financiranje. Pred krizo je bilo priložnosti za financiranje zelo veliko, danes jih je primernih veliko manj. To zahteva aktivno bančno delovanje. Banke so v zadnjih letih zelo veliko resursov usmerile v reševanje slabih posojil. Dokler je bila gospodarska aktivnost vse slabša, je to morda zadoščalo. Zdaj pa morajo del resursov usmeriti ne le v prestrukturiranje, ampak tudi v iskanje novih poslov. To pa pomeni iti na teren, obuti škornje, zavihati rokave, poslov se ne da delati oddaljeno, iz pisarn. Še posebno ker so tveganja še vedno prisotna in še ker zlasti v segmentu srednjih in malih podjetij zgolj gledanje v bilance ne zadošča. Ko slišimo, da se podjetja pritožujejo, da ni dovolj virov za financiranje, moramo upoštevati dvoje: prvič, banke morajo biti aktivnejše, in drugič, prav v segmentu srednjih in malih podjetij je še vedno akumuliranih največ tveganj, preteklih in potencialnih prihodnjih, to je eden najbolj tveganih sektorjev v državi.

Prav pri omenjenih podjetjih naj bi ustanovili nekakšno »malo« slabo banko. Kako daleč je ta projekt?

Kar žalosti me, da je ta projekt, ki nima nič skupnega z ustanovitvijo državne slabe banke, dobil ime »slaba banka« in prizvoke, ki bi lahko pomenili dodajanje državnega denarja itd. To bi morda lahko celo preprečilo njegov nastanek, kar bi bila velika škoda. Šlo naj bi za popolnoma tržno transakcijo, ki bi temeljila na odločitvi vsake posamezne banke v sistemu. Po deležu nedonosnih terjatev smo peti v EU. Nedonosne terjatve, ki so zelo razdrobljene, še vedno bremenijo bančne bilance. Rešitev, da bi vsaka banka posamezno upravljala te terjatve, ni optimalna. Projekt predvideva ustanovitev posebne družbe, na katero bi zainteresirane banke prenesle deleže svojih slabih terjatev do malih in srednjih podjetij. Zakaj se ta projekt, ki nima nič skupnega z državo in državno slabo banko, povezuje z Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) in državo? Razlog je, da je Probanka, ena od dveh bank v likvidaciji, žal morala izvesti postopek likvidacije zaradi akumuliranih in realiziranih tveganj, povezanih s kreditiranjem lastninskega preoblikovanja povezanih oseb. Po drugi strani je imela zelo učinkovito bančno infrastrukturo, ki jo je smiselno uporabiti za upravljanje portfeljev slabih terjatev tudi v prihodnje. To infrastrukturo lahko uporabi DUTB kot tudi drugi tržni udeleženci za spremljavo in nato tudi aktivno upravljanje terjatev. In to ne le v Sloveniji, ampak v drugem koraku tudi v regiji. Ta ideja je bila oblikovana že leta 2012, pa takrat z njo ni bilo mogoče prodreti. V Združenju bank je ta projekt predlagal gospod Aljoša Tomaž. Banka Slovenije (BS) ga je že takrat podprla in pripravila načrt, kaj bi naredili računovodsko, kapitalsko itd. Nato je na tako idejo prišla tudi nemška slaba banka leta 2013, saj je ob prestrukturiranju ene od njihovih deželnih bank bila ustanovljena platforma za upravljanje slabih terjatev v Nemčiji. Poskušali so narediti tudi regijsko platformo, a zaradi državnih pomoči niso dobili dovoljenja evropske komisije. Glede na obseg bi bilo nujno in smiselno pogledati, kako bi se bilo mogoče po tržnih principih lotiti reševanja nedonosnih terjatev v Sloveniji in še v regiji. Po javnih podatkih je polovica slabih terjatev, ki so še v slovenskih bankah, predvsem v NLB in NKBM, izpostavljenih do regije. Te terjatve bi potencialno lahko upravljali iz Slovenije, z eksternalijami, ki bi bile pozitivne tudi za Slovenijo.

Da, nekatere slovenske banke imajo še vedno več kot 20-odstotni delež slabih terjatev, je dejal tudi guverner Jazbec na bančni konferenci na Brdu. Koliko je vseh slabih terjatev v bankah?

Terjatev v zamudi nad 90 dni plus prestrukturiranj, ki se tudi štejejo med nedonosne terjatve, je za 5,9 milijarde evrov, od tega je tistih z zamudo nad 90 dni malo več kot dve milijardi. Polovica tega znaša izpostavljenost do regije, Balkana. Slovenske nedonosne terjatve pa še tretje četrtletje zapored padajo, nominalno in v deležu. Trend doma je pozitiven, v regiji, posebno na Hrvaškem, pa še ni tako optimistično.

Imate ob tej namenski instituciji v Banki Slovenije še kakšen načrt, kako boste banke razbremenili tega težkega, skoraj šestmilijardnega nahrbtnika?

Pozornost centralne banke kot nadzornika in regulatorja je bila usmerjena predvsem v obvladovanje tveganj terjatev v bankah do velikih korporacij, ki so zneskovno predstavljale pomemben del. Tu so bile aktivnosti usmerjene v pripravo smernic za prestrukturiranje, v vzpostavitev nadzornega mehanizma poročanja, s katerim lahko ukrepamo proti bankam, če niso aktivne pri iskanju skupnih rešitev v konzorcijih. Danes ni podjetja, ki bi bilo izpostavljeno le do ene banke. Tu gre zdaj le še za spremljavo učinkovitosti teh prestrukturiranj za velika podjetja, ostaja pa fokus na malih in srednjih podjetjih. BS od poslovnih bank zahteva pripravo strategij, ki morajo biti kvantificirane, strukturirane glede na tipe, sektorje itd. To bi morali delati nadzorni sveti in uprave banke že sami.

Pa tega ne počnejo?

Ker gre za tako pomemben segment, smo v Banki Slovenije prevzeli iniciativo, vsaj v teh začetnih korakih. Upam, da se bomo kmalu lahko umaknili iz te aktivnosti. Kot smo prevzeli pobudo pri prestrukturiranju velikih korporacij, smo jo zdaj tudi tukaj, z nadzorniškimi ukrepi. Zelo podpiramo ta projekt, a tudi njegova realizacija je predmet odločitev poslovne banke. Prvi odziv, ki smo ga prejeli, je pokazal, da so banke zelo različne v svojih pristopih. Nekatere banke so bile zelo jasne v svojih strategijah, druge pa ne. V teku je že drugi korak. Položaj se je precej izboljšal, posebno v velikih bankah v državni lasti, kjer je bil odziv v prvem koraku veliko razočaranje, v drugem pa so aktivnosti veliko bolj precizne in jasne. Zelo si želimo, da bi uspel ta projekt zasebne institucije, če ne, bodo morale banke poiskati druge načine, v razumnih rokih, ki ne bodo trajali deset let.

Država je prek Slovenskega državnega holdinga (SDH) lastnica večinskega dela slovenskega bančnega sistema. Pričakovali bi, da bi se z enim močnim lastnikom številnih bank lažje dogovorili, kako naprej, da bodo banke očiščene slabih posojil. Kako sodelujete s SDH?

Banka Slovenije (BS) je bila aktivna tudi v odnosu do lastnikov, ne samo do bank. V BS imamo postavljeno komunikacijo predvsem s SDH in tudi z ministrstvom za finance. Oba sta sicer korektna sogovornika, vendar aktivnost države kot lastnika daleč zaostaja za drugimi lastniki. To je žal dejstvo, ki ni ohrabrujoče. V korporativnem upravljanju bank vidimo velike šibkosti, nadzorni sveti in uprave niso izpopolnjeni. Sestave niso optimalne z vidika znanj, roki za izpopolnitev teh struktur so nenormalno dolgi. Kot centralna banka dobivamo odzive, da imamo prestroga merila, a žal se s tem ne moremo strinjati. Državno lastništvo se še vedno ne izkazuje kot zelo učinkovito, tu je preveč interesov, in to je slabo.

Pri nas se veliko govori, da je bank preveč, in o njihovi konsolidaciji. Zdaj imamo dvakrat po dve banki, ki se združujeta (Abanka in Banka Celje, NKBM in Poštna banka) in dve banki (Factor banka in Probanka), ki sta v postopku nadzorovane likvidacije. Nekaj se dogaja. Je ta konsolidacija dovolj hitra, uspešna?

Združitve, ki ste jih omenili, so dobre. Z vidika strukture trga, koncentracije in poslovnih modelov. Tu so sinergije. Zaradi razlogov, ki sem jih omenila in omejenih možnosti za rast bančnih bilanc na srednji rok, bo konkurenca tako velika, da bo zelo pritiskala na možnosti za generiranje prihodka ali pa se bo generiranje prihodka zgodilo na podlagi podcenjevanja tveganj, kar spet ni dobro. Uprave se absolutno zavedajo, da bodo še potrebne spremembe na slovenskem bančnem trgu, in upam, da bodo lastniki to tudi ugotovili in se začeli povezovati čim prej, da bodo omogočili dolgoročno stabilnost svojih bančnih modelov. V BS zdaj pripravljamo analizo dolgoročne vzdržnosti modelov poslovnih bank v našem sistemu in rezultate bomo imeli predvidoma še pred koncem leta. Na tej podlagi se bomo začeli pogovarjati ne le z upravami, ampak tudi z lastniki. Kot veste, je Raiffeisen predmet prestrukturiranja, Sber banka je predmet prodaje, Gorenjska banka že nekaj časa, zdaj pa še bolj pospešeno, išče ne le dokapitalizacijo, temveč tudi neko strateško spremembo v lastništvu. Že iz tega bi pričakovali, da bomo v prihodnjem letu, dveh, videli še nekaj sprememb. To so zahtevni procesi, ki zahtevajo svoj čas, in če se bo celoten bančni sektor naenkrat ukvarjal z združitvami, spet ne bo kreditiranja. Pričakujemo pa še en niz združitev v segmentu srednjih bank, v nekoliko daljšem obdobju pa tudi v segmentu zadružnih bank – ne glede na to, da skozi so v krizi poslovale precej uspešno, ker so imele drugačno sestavo klientov, zelo malo podjetniškega sektorja. Nato pa so male bančice in hranilnice lahko podprle del povpraševanja, ki ga velike banke zaradi pomanjkanja kapitala med krizo niso mogle servisirati. Zdaj ko je bančni sistem kot celota spet robusten, se bo sčasoma povečeval tudi pritisk na te manjše banke. To pa ne pomeni, da ni prostora za njihove poslovne modele. Dovolj je prostora tudi za zadružne banke in hranilnice, vprašanje je le, ali res potrebujemo tri ali samo eno. To so vprašanja za nadzornike in lastnike.

Medtem ko se Sber bank umika, je sklad Apollo, skupaj z Evropsko banko za obnovo in razvoj, kupil NKBM in napovedal, da hočejo postati največja banka pri nas. Vidimo pa, da se pri nakupu zapleta. Se bo ta zgodba rešila?

Ta zgodba se absolutno mora rešiti. Tu ni dileme, vprašanje je le, ali se bo rešila na en ali drugi način. Banka Slovenije sodeluje s srbskim nadzornikom, izmenjujemo informacije in izkazujemo naš interes, da se realizira ena ali druga rešitev. Za NKBM je pomembno, da že vendar nastane neka jasna strategija lastnika o poslovnem modelu. Pogodba o prodaji je podpisana, a dokler ni plačana, lastništvo ni jasno. Če ne drugega, lastnik ne more polno vstopiti v banko in jo začeti upravljati. Ta banka je že toliko časa v nekih postopkih, da res že nujno potrebuje njihov zaključek. Rok za sprejemanje odločitev je omejen, srbski nadzornik je s tem seznanjen in je pripravljen odločiti v teh rokih. Nekje v prvem četrtletju leta 2016 se morajo procesi končati, naš fokus bi moral biti, da v korist NKBM.

Kaj pa NLB, ki ji evropska komisija zaradi postopka državne pomoči nalaga zahtevne omejitve. So te omejitve nepotrebne, jih je mogoče razrahljati?

Vse banke, ki so bile deležne državne pomoči, imajo te omejitve, ki so problem, ne le v Sloveniji. Tudi v Avstriji, Italiji, Franciji, na Nizozemskem. Problematične so, ker izhajajo iz popolnoma drugačnih predpostavk, kot so bile državne pomoči dejansko izvedene. Predpostavka je, da ne gre za sistemske potrebe in da je neka gospodarska rast in povpraševanje, ki pa ga ni. Pri omejitvah je vedno nekaj možnosti za revizijo glede na gospodarske razmere. Tega se morajo lotiti uprave, nekatere so bolj, druge manj uspešne. Vsekakor je treba komunicirati s komisijo in jo z argumenti poskusiti prepričati, da pride do nekega rahljanja ali bolj razumno interpretiranje omejitev. To pa ne pomni, da bi omejitve lahko kar ukinili, posebno ne v segmentih, ki so v preteklosti privedli do čezmernih prevzemanj tveganj. Razmere pa so težke, tudi tiste slovenske banke, ki niso bile deležne državnih pomoči se borijo, da bi dobile kakšen dober posel.

Nizke obrestne mere topijo dobičke bank doma in na tujem. Skupina UniCredit, ki deluje tudi pri nas, bo v Evropi do leta 2018 zmanjšala ševilo delovnih mest za kar 18.200, podobno napovedujejo v Deutsche Bank, Credit Suisse itd. Kaj pa pri nas? Koliko ljudi je lahko odveč v naših bankah?

Tako oceno je trenutno nemogoče podati v številkah. A v sistemu kot celoti ni mogoče pričakovati večjega zaposlovanja, kvečjemu zmanjševanje. Srednjeročno bo gospodarsko okolje verjetno stabilno, vendar ne obilno z vidika rasti. Ob vsej tej novi regulativi, novih stroških, bo treba še naprej iskati racionalizacije – njihov sestavni del je žal tudi zmanjševanje števila zaposlenih v bankah. To je zelo težka odločitev, tisti, ki bodo imeli to možnost kompenzirati z diverzifikacijo produktov, bodo to gotovo naredili na tak način. V bančnem sektorju je treba biti zelo pozoren pri določanju ciljnih zaposlovanj. Ne bi jih smeli umestiti med kratkoročne cilje po večjih dobičkih, ampak v dolgoročno stabilnost poslovnih modelov, ki temeljijo na poslovnih strategijah.

Pred evropskimi in našimi bankami so zdaj trije res veliki izzivi: zapuščina preteklosti z velikim deležem slabih posojil, nov val regulative in nove tehnologije, ki prinašajo pomembne spremembe v posle bank, je na bančnih dnevih povedal član najožjega vodstva Evropske centralne banke Yves Mersch. So naše banke pripravljene na te izzive?

Se absolutno strinjam. Banke so pripravljene, a morajo revidirati svoje linije produktov in svoj poslovni model tudi z vidika tehnologije. Imamo probleme preteklosti, ki se jih bomo lotili in jih bomo rešili. Drugo je nova regulativa, nove zahteve in z njimi povezani novi stroški. Ti se ne bodo zniževali. In tretje dejstvo je, da prihaja tehnologija nove generacije, s čimer se bo en poslovni model izsušil. Ena rešitev za te probleme je konsolidacija, manj igralcev, ki imajo večji tržni delež. Druga smer pa je, da to vzamemo kot priložnost. Kdor bo prvi, bo zmagovalec. Nova tehnologija pomeni nove produkte nove generacije, ki zahtevajo drugačne pristope. Tu je, recimo, medijski prostor v poduk lahko tudi bankam. Prehod iz starih pristopov, naj bo to papir ali bančno okence, v neka nova okolja, naj bo to splet ali nebančno okence oziroma spletna prodaja produktov, ne pomeni nujno zmanjševanja števila zaposlenih. Pomeni pa, da je treba danes začeti definirati nove produkte in zaposlene preusmerjati v nove produkte. Moji in vaši otroci ali vnuki ne bodo več pripravljeni hoditi v banko po kakršnekoli storitve. Vse bo moralo priti k njim. Veliko je bilo te dni povedanega o podjetju Halcom, ki je prvi v Sloveniji dobil licenco za nov elektronski produkt. Tukaj je znanja in inovativnosti v Sloveniji načelno dovolj, le treba je v to usmeriti sile.

Kako vidite slovenski bančni sistem čez pet let? Kakšni so trendi pri bilančni vsoti, vlogah, posojilih, koliko bo bank, s kakšnimi dobički?

Trendi bodo usmerjeni v zmanjšanje števila bank, večjo diverzifikacijo produktov, inovacije, upam, da bodo naše banke propulzivne pri novih produktih. Za zdaj kaže, da imajo potencial. Bilančna vsota bo gotovo rasla, a z zamikom ter z roko v roki z rastjo gospodarstva in investicij. Ne bo pa ta rast tako hitra in dinamična kot v preteklosti, tudi zato, ker bo centralna banka ali pa makrobonitetni organ moral poskrbeti, da bo rast financiranja bolj uravnotežena, skozi kredite in druge vrste financiranja. To bo mogoče koga razjezilo, a centralna banka bo morala odigrati to vlogo, če hoče opraviti svoje poslanstvo.

Nas lahko doleti še kakšna sanacija in dokapitalizacija iz javnih sredstev?

Ne, če ne bi prišlo do kakšnega hudega poslabšanja razmer v svetovnem gospodarstvu – in posledično tudi v slovenskem, da bi bil najeden tudi slovenski izvozni sektor. Sicer kakšnih velikih pretresov ni več mogoče pričakovati, lahko se še v kakšni panogi pojavi kakšna nedonosna terjatev, pričakujemo, da bodo poslabšanja manjša kot izboljšave. Okoli leta 2017 pa že vidimo tudi rast bilančne vsote, pod predpostavkami napovedane gospodarske rasti za Slovenijo.