Tiskane izdaje
Usodni A, B, C in D ter strahospoštovanje pred ocenami Moody's, Fitch ter Standard & Poor's so spremljevalci dolžniške krize območja evra. Njihove ocene, pogosto objavljene v nenavadnem času, so brez milosti odločale o ceni zadolževanja držav in posledično o njihovih usodah. Mnogi verjamejo v teorije zarote, po katerih velike igralke z Wall Streeta načrtno spodkopavajo območje evra.
V političnih napadih na bonitetne hiše je bilo pogosto veliko logike kaznovanja prinašalca slabih novic. Niso si, denimo, izmislile, da so javne finance več napol bankrotiranih evrskih držav nevzdržne in da ni gotovo, ali bodo v prihodnjih letih še lahko odplačevale dolgove. Da imajo velik pomen, si je Evropa kriva sama, saj imajo ocene skoraj uradni status in so merodajne pri sprejemanju finančnih odločitev.
Bonitetne hiše so se na kritike odzvale precej vzvišeno, češ, občutek imamo, da smo postale grešni kozli. Delajo menda pregledno, imajo enaka merila za vse in le izrekajo mnenja o zmožnosti držav, da bodo v prihodnosti vrnile izposojeni denar.
Kljub temu njihove ocene, s katerimi so krizne države sredi sprejemanja bolečih varčevalno-reformnih ukrepov pahnile v še globljo krizo, spremlja vsaj kanec sumljivega pridiha. »Vsi vemo, da so bonitetne hiše precej pripomogle k izbruhu finančne krize,« je stališče evropskega komisarja za notranji trg Michela Barnierja.
Po novi ureditvi EU bo za bonitetne hiše veljalo več omejitev. Če bi namerno ali iz malomarnosti napačno ocenile države ali podjetja, utegnejo žrtve v civilnih postopkih na sodiščih doseči izplačilo odškodnine. Bonitetne hiše ne bodo imele več prostih rok pri objavljanju ocen držav. To bodo lahko naredile - razen izjemoma - le še trikrat na leto in le v času, ko so evropske borze zaprte. Datumi objave bodo morali biti napovedani vnaprej. Poleg tega bodo morale objavljati merila za svoje ocene in s tem zagotoviti večjo preglednost.
Želje, da bi dobili evropsko bonitetno hišo, se niso uresničile. Evropska komisija bo pripravila poročilo o tej tematiki šele leta 2016. Med drugim je bilo kočljivo, kako bi uradna agencija sploh lahko neodvisno ocenjevala države.
