Čezatlantski trojanski konj prihaja iz Kanade

Sklepanje prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA je tarča vse ostrejših napadov. Pred dnevi se je Italija kot predsedujoča EU zavzela za javno objavo doslej zaupnih dokumentov o pogajanjih, že nekaj mesecev pa se kritike osredotočajo na sporno zahtevo po zaščiti vlagateljev s pomočjo nadnacionalnih arbitražnih sodišč. Vendar pa je EU hkrati tik pred podpisom sporazuma s Kanado, ki vsebuje enako sporno zaščito.

Pogajanje za zaprtimi vrati ni vse večja težava samo pri snovanju največjega prostotrgovinskega območja na svetu med ZDA in EU (TIPP). Podobne očitke je slišati pri sklepanju vseh tovrstnih povezav in povzročajo razcvet množice teorij zarot. Z njimi se sooča tudi tihomorski prostotrgovinski sporazum, ki ga ZDA že tri leta pripravljajo z enajstimi državami prek oceana na zahodni obali. Tudi pri njem je eden od kamnov spotike mehanizem za reševanje sporov med državami in vlagatelji (Investor-to-State Dispute Settlement – ISDS).

Na tihomorski strani je najbolj zaskrbljena Avstralija, ki mehanizem vidi kot grožnjo zmožnosti države, da se upre diktatu velikih mednarodnih korporacij. Govori iz praktičnih izkušenj, saj je azijska podružnica ameriškega tobačnega velikana Philip Morris International vložila tožbo proti državi, ker je ta zahtevala enotno rjavo pakiranje vseh cigaretnih škatlic. Podjetje se sklicuje na sporazum za spodbujanje in zaščito naložb med Hongkongom in Avstralijo ter trdi, da je zakonodaja pretirana in ogroža njihovo naložbo. Prek komisije Združenih narodov za mednarodno trgovsko pravo so v Singapurju ustanovili posebno arbitražno sodišče, ki že dve leti presoja o sporu.

Avstralski primer pogosto navajajo tudi evropski kritiki zaščite za vlagatelje, ki jo ponujajo prostotrgovinski sporazumi. Tako je evropska komisija že januarja ustavila pogajanja o tej točki čezatlantske pogodbe in konec marca odprla javno razpravo, v kateri so prejeli okoli 150.000 odzivov posameznikov in organizacij, ki jih skrbijo posledice ISDS v prostotrgovinskem sporazumu. Sindikati in nevladne organizacije opozarjajo, da lahko tožbe multinacionalk prek arbitražnih sodišč spodkopljejo zaščito okolja in delavskih pravic, mednarodne korporacije pa lahko zahtevajo neomejene odškodnine.

Tožbe korporacij

Pravna zaščita naložb prek arbitražnih sodišč, ki delujejo zunaj pravosodnih sistemov posameznih držav, je sicer standardna praksa v več kot dva tisoč obstoječih dvostranskih trgovinskih sporazumih, nastala je predvsem kot spodbuda za vlaganje v države z majavimi pravosodnimi sistemi. Toda tudi v ZDA kritiki opozarjajo, da hkrati korporacije izenačijo z državami in njihovo željo po dobičku postavijo na isto raven kot pravico (in dolžnost) sprejemanja zakonov za zaščito ljudi in okolja.

Direktor največje ameriške okoljske organizacije Sierra Club Michael Brune opozarja na tožbo podjetja Lone Pine Resources, ki od Kanade zahteva 250 milijonov dolarjev, ker je država uvedla strožja pravila za črpanje nafte in plina s sporno tehnologijo hidravličnega drobljenja. Pri tem se sklicuje na določila severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma (NAFTA), ker naj bi Kanada ogrozila »pričakovanja o stabilnem poslovnem in pravnem okolju«, kot so zapisali v tožbi.

Kanada hkrati postaja eden od žuljev Evrope pri pogajanjih z Američani, saj naj bi Bruselj in Ottawa konec septembra podpisala obsežen prostotrgovinski sporazum (CETA), ki vsebuje tudi sporni mehanizem za reševanje sporov med državami in vlagatelji. Zadnji hip je glas povzdignila Nemčija, a naj bi jo skušali utišati, da je sporazum po letih pogajanj s Kanado končno usklajen, odpiranje poglavja o ISDS pa bi močno zavrlo njegovo sprejetje. Nemški ambasador v Kanadi Werner Wnendt je tako dejal, da je njegova država zaskrbljena zaradi ISDS, vendar »naj to ne bi ogrozilo pet let pogajanj«.

Usoda ISDS v kanadsko-evropskem sporazumu bo lakmusov papir za ameriško-evropskega, če bo mehanizem v prvem ostal, se ga ne bo mogoče izogniti niti v drugem. To hkrati pomeni, da bi lahko ameriška podjetja tudi prek podružnic v Kanadi vlagala tožbe proti evropskim vladam. Pri tem je vse bolj nejasna vloga evropske komisije, saj je ta pod Špancem Josejem Manuelom Barrosom podpirala umestitev ISDS v sporazume.

Scott Sinclair iz nevladne organizacije Kanadsko središče za politične alternative, ki je pripravil študijo o spornem mehanizmu v obeh sporazumih, celo trdi, da je prav evropska komisija v sporazumu s Kanado zahtevala vlagateljem še bolj naklonjeno oblikovanje besedila o ISDS. »Komisija poskuša prepričati prebivalce in vlade, da bodo tehnični popravki in prilagoditve postopkov rešili v osnovi pokvarjen in nedemokratičen proces,« pravi Sinclair. In dodaja, da je Bruselj doslej prezrl najbolj enostavno rešitev, izključitev ISDS iz sporazumov.

Dvom na desnici

Ameriški poslovni dnevnik Wall Street Journal ugotavlja, da je novi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker menda manj naklonjen prenosu sodnih pristojnosti s sodišč držav članic na mednarodna arbitražna sodišča. Toda ameriško uradno stališče še vedno pravi, da je njihov cilj zagotovitev zaščite za vlagatelje, ISDS pa je eden pomembnih elementov te zaščite, saj omogoča »pravičen in transparenten proces«, kot trdijo v uradu trgovinskega predstavnika ZDA.

Nezaupanje v to transparentnost ne prihaja samo z ameriške levice, pač pa tudi z desnice. Korporacijam naklonjena libertarna in konservativna organizacija Inštitut Cato je objavila študijo, v kateri navaja vrsto razlogov, zakaj bi morali ISDS odstraniti iz prostotrgovinskih sporazumov. Mehanizem zaščite je »nepotreben, čezmeren in nerazumen«, trdi njen avtor Daniel Ikenson, saj po njegovem ni nujen za osvobajanje trgovine carin in pretirane regulacije.

Hkrati je ISDS eden poglavitnih razlogov za odpor javnosti do trgovinskih sporazumov, trdi Ikenson. »Njegova odstranitev je smiselna tako gospodarsko kot politično, saj bi omehčala upravičene skrbi o pogajanjih, razklala nasprotovanje liberalizaciji in tlakovala pot za svobodnejše trgovanje,« svetuje direktor središča za študije trgovinskih politik na Inšitutu Cato.