Tiskane izdaje
Nova nemška vlada, ko jo bodo vendarle sestavili, se bo takoj soočila s predlogi francoskega predsednika Emmanuela Macrona o novih skupnih institucijah in pristojnostih evrskega območja.
Vsaj v krščanskodemokratski CDU dolgoletne kanclerke Angele Merkel se mnogi bojijo, da bi te prinesle transfer sredstev z evropskega severa na jug, ob 55. obletnici podpisa elizejske pogodbe pa je vrsta uglednih nemških in francoskih ekonomistov predstavila konkretne predloge za poglobitev evropske monetarne unije z reformami finančne, davčne in institucionalne arhitekture evrskega območja na čelu.
Poleg Agnes Bénassy-Quéré iz Paris School of Economics, Markusa Brunnermeierja s Princeton University, Henrika Enderleina s Hertie School of Governance, Emmanuela Farhija s Harvard University, Marcela Fratzscherja z berlinskega inštituta DIW, Pierre-Oliviera Gourinchasa z University of California at Berkeley, Philippa Martina iz francoskega Conseil d'Analyse Économique, Jeana Pisani-Ferryja iz Bruegla, Hélene Rey z London Business School, Isabel Schnabel iz sveta nemških ekonomskih modrecev, Nicolasa Vérona ter Jeromina Zettelmeyerja iz ustanove Peterson Institute for International Economics in Beatrice Weder di Mauro z mainške univerze je pri oblikovanju daljnosežnih predlogov za evrsko območje sodeloval tudi voditelj münchenskega inštituta Ifo ter predavatelj na münchenski univerzi Clemens Fuest.
Vaši predlogi reform evrskega območja ne presenečajo le zaradi svoje temeljitosti, ampak tudi zaradi soglasja pogosto različno usmerjenih vrhunskih ekonomistov Nemčije in Francije. Je prav to zagotovilo, da lahko opravijo s problemi skupne evropske valute, ki so še ostali?
Predloge smo sestavili skupaj in že zato mislim, da so pravi. Včasih se naša mnenja res razlikujejo, a vsi menimo, da bi bil reformni paket boljši od statusa quo. V evrskem območju imamo zdaj dva problema, najprej zato, ker se na številnih področjih jamstva in nadzor razhajajo. Preveč zadolžene države lahko računajo, da bodo del dolga prevalile na druge in to ni prav. Proračunsko politiko nadzorujejo države, skozi reševalno politiko in tudi skozi denarno politiko Evropske centralne banke pa so jamstva vsaj delno skupna.
Prvi problem je nevarnost, da se ene države zadolžujejo na stroške drugih in ne prevzamejo vse odgovornosti za posledice svojih dejanj, drugi pa je krhkost evrskega območja. Tudi v prihodnjih krizah lahko na trgih kapitala nastane nezaupanje do številnih držav, delni beg kapitala, ki bi sledil, pa bi še povečal stroške krize. V sedanjem položaju države nosijo premalo odgovornosti za svojo politiko, hkrati pa je evrsko območje še zelo krhko, to moramo izboljšati.
Predlagate evropske vrednostne papirje, ne pa evrskih obveznic. V čem je razlika?
Evropski vrednostni papirji ne bodo imeli skupnih jamstev evrskega območja. Finančnim ustanovam bodo dovoljevali kupovanje in refinanciranje portfeljev državnih obveznic, a bi imeli tako prednostno kot podrejeno tranšo. S prvo smo si zamislili zelo varne vrednostne papirje, ki ne bi izgubili vrednosti niti v primeru izpada dela portfelja državnih obveznic, ta bi šel namreč na škodo podrejene tranše.
Lahko bi kupovali grške, italijanske, španske in druge vrednostne papirje s težo bruto domačega proizvoda vsake od teh držav in to refinancirali z izdajo prednostne in podrejene tranše. Če bi na primer grški del izpadel, bi bila to izguba le za podrejeno tranšo, prednostna bi bila zelo varen vrednostni papir, ki bi ga lahko kupovale tudi banke.
Danes te v glavnem kupujejo državne obveznice, med njimi še posebej nemške, ki veljajo za najvarnejše, kar prinaša beg kapitala v Nemčijo. Poleg tega imajo banke premalo diverzificirane portfolje državnih obveznic in predlagani instrument bi lahko pripomogel k večji diverzifikaciji.
Govorite tudi o bančni uniji. Kaj bi pomenila ta?
Z bančno unijo bi okrepili evropski bančni nadzor, banke pa bi morale predložiti več lastnega kapitala, kot je v bančni uniji tudi predvideno. Prinesla bi tudi skupna jamstva za depozite, a bi bila treba najprej uresničiti nekaj predpogojev. Predpogoj številka ena je razgradnja slabih kreditov, predpogoj številka dva pa manj bančnega držanja državnih obveznic.
Danes lahko banke pridobivajo državne obveznice celo brez lastnega kapitala, menimo, da morajo tega predložiti še posebej za obveznice lastne države. Želimo, da bi banke držale manj državnih obveznic in še posebej obveznic lastne države, saj so v zadnjem primeru v krizah ranljive tudi same: če so države v težavah, pade vrednost njihovih obveznic, s tem pa se v težavah znajdejo tudi od podpore domačih držav odvisne banke in kriza se še zaostri.
Tako nastaja začarani krog med bankami in državami, ki je doslej krize le še poslabševal. To hočemo preseči, zato tudi predlagamo manj državnih obveznic za banke. Le v tem primeru in v primeru razgradnje slabih kreditov je mogoča uvedba skupnih jamstev za depozite.
Predlagate izboljšanje pakta stabilnosti in boljše pogoje za prestrukturiranje dolgov, poleg tega pa še sklad za deževne dni, kot pravijo nekateri. Po vašem prepričanju je potrebno več odgovornosti, a v nuji tudi več pomoči.
Zagovarjamo več tržne discipline in odgovornosti, kar zahteva severna Evropa, a bi moralo biti to združeno z več solidarnosti. Pomikati se ne smemo le v eno smer, ampak moramo okrepiti obe. Zato menimo, da je potreben tudi verodostojni insolventni postopek za države, kar je še en razlog za zmanjšanje količine državnih obveznic pri bankah. Če pa se kakšna država znajde v resni krizi – ne v majhni ali v običajni konjunkturni oslabitvi –, potem ji lahko druge države mirno pomagajo. Zato predlagamo ustanovitev sklada za deževne dni. Ta se ne bi smel zadolževati in tudi ne bi imel pravice do izdajanja lastnih davkov. Zbiral bi le prispevke držav članic, ki bi lahko s tem v resni krizi prejele dejansko pomoč.
Zavzemate se tudi za okrepitev evrskih institucij, pa čeprav ne v slogu francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki hoče evrski proračun in evrskega finančnega ministra. Kljub temu pričakujete francosko soglasje z vašimi predlogi?
Francoska vlada si bo zagotovo pogledala naše predloge in o njih razmislila in upamo, da jo bodo prepričali. Ustanovitev evrskega proračuna bi bila težavna, saj bi morali najprej soglašati o njegovih pristojnostih in funkcijah. Ne govorimo s skupni evropski obrambni politiki, ki bi potrebovala svoj proračun, za zdaj gre le za proračun v primeru velike krize – sklad za deževne dni torej. Pri evropskem finančnem ministru pa se bojimo velikih pričakovanj in obljub, ki jih ta ne bi mogel izpolniti.
Na evropskem jugu bi od njega pričakovali transfer sredstev s severa, na evropskem severu pa uveljavitev nadzora, v resnici pa ne bi mogel narediti ne enega ne drugega, saj je v Evropi proračunska politika še vedno v pristojnostih nacionalnih parlamentov. Tako je tudi prav in tako bo tudi ostalo. Zato tudi predlagamo skupni nadzor nad zadolževanjem, ki pa naj bo organiziran malo drugače. Neodvisna ustanova naj ugotavlja, če države kršijo pravila, potem pa naj Evropski svet odloča o ukrepih. S tem bi tako rekoč ločili funkcije tožnika in sodnika.
Ali pričakujete, da bo z vašimi predlogi soglašala nemška velika koalicija, če jo bodo sestavili, in v njej še posebej socialdemokrati?
Pričakujem, da si bo tudi nova nemška vlada ogledala te predloge in jih konstruktivno obravnavala. To so le predlogi, na koncu mora odločiti politika, a se zvezna vlada vendar hoče vendar pogovarjati z Macronom, pripomoči želi k stabilizaciji evrskega območja in to je ena od poti. Pričakujem, da se bo vlada s predlogi ukvarjala, če jih bo v celoti sprejela, pa ne vem. Želel bi si, da bi jih, a o tem ne odločam jaz.
Bo morda k odločitvam pomagal pritisk iz ZDA, saj je predsednik Donald Trump v Davosu namigoval o trgovinskih vojnah?
Scenarij trgovinskih vojn nima veliko skupnega z reformami evrskega območja in tudi sicer ne verjamem, da bodo ZDA začele trgovinski prepir. Pri inštitutu Ifo smo preučili scenarij morebitne trgovinske vojne z ZDA in ugotovili, da bi bila največja poraženka prav ta država, zato tega ne bodo naredili. Govorili bodo o tem, morda bodo celo sprejeli ukrepe proti posameznim evropskim industrijam ali podjetjem, in če se bo to zgodilo, bo Evropa morda odgovorila. Ne pričakujem pa trgovinske vojne, ameriška vlada ni tako nespametna.
Davčne reforme predsednika Trumpa pa vseeno spreminjajo status quo, kaj bi v tem smislu priporočili prihodnji nemški vladi?
Davčna reforma ima draži tudi za nemška podjetja, zato mora Evropa ostati privlačna. Menim, da mora Nemčija reagirati. Po eni strani mora braniti svojo pravico do obdavčevanja, a bi morala za ohranitev konkurenčnosti tudi sama nižati davke.
