Tiskane izdaje
Ljubljana – O prijavi bančnih računov, ki jih imajo slovenski rezidenti v tujini, se je razširilo več napačnih informacij, denimo, da je bil zadnji rok za prijavo računov letošnji 30. september. »To pa ni res,« pravi Stojan Glavač iz finančne uprave.
»Stare« račune je bilo sicer treba prijaviti že pred leti, o novih so lastniki dolžni poročati sproti, poudarjajo v finančni upravi: »Zavezanec ga mora v osmih dneh od odprtja prijaviti finančnemu uradu.«
Odvetnik Jure Mercina v zvezi z dolžnostjo zavezancev, da poročajo o računih v tujini, poudarja, da je največja nevarnost zanje 70-odstotni davek na skrito premoženje.
Prvi poziv leta 2009
Davčna uprava je že julija 2009 z javnim obvestilom pozvala državljane, naj ji do 11. septembra sporočijo podatke o svojih računih pri bankah in hranilnicah v tujini – pripravili so jim obrazec Prijava podatkov v davčni register o računih, odprtih pri bankah ali hranilnicah zunaj Republike Slovenije. Poziv so ji omogočile spremembe in dopolnitve zakona o davčni službi, ki so začele veljati sredi junija. Poziv je veljal za posameznike, fizične osebe.
Do 14. septembra 2009 so dobili 2785 vlog, s katerimi so zavezanci prijavili 2841 računov. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Slovensko finančno upravo je doslej o računih v avstrijskih bankah in hranilnicah obvestilo 4917 posameznikov – to je torej precej več, kot je imela pred sedmimi leti vseh podatkov o računih iz tujine. Lastnikom računov ni treba razkrivati, kolikšno premoženje imajo na njih v tujini.
Zdaj, ko še skriva imena varčevalcev, mora Avstrija Sloveniji odstopiti 75 odstotkov davka na obresti, ki ga odmeri slovenskim rezidentom z računi v bankah na njenem ozemlju (glej tabelo). Seznam držav, ki delujejo po enakem sistemu, je vse krajši – na njem zadnja leta ni več Belgije, ker je prešla na avtomatično izmenjavo davčnih podatkov.
Samodejna izmenjava se širi
Naša severna soseda ni edina država ali ozemlje, kjer doslej niso privolili v samodejno, avtomatično obveščanje matičnih držav o bančnih računih njihovih rezidentov. Tudi od držav, ki v imenu bančne tajnosti za zdaj lahko skrivajo imena lastnikov računov, ima slovenska finančna uprava v določenih primerih zaradi davčnega postopka pravico zahtevati podatke o posameznem zavezancu.
Z zapletenim področjem mednarodne izmenjave davčnih podatkov se ukvarja tudi odvetnik Jure Mercina iz odvetniške pisarne Blaž Pate, d. o. o., ki poudarja, da mednarodna izmenjava informacij v davčni zadevah poteka na različne načine: »V osnovi ločimo izmenjavo informacij na podlagi zaprosila, samodejno izmenjavo informacij in izmenjavo informacij na lastno pobudo, tako imenovana spontana izmenjava podatkov. Zavezance, ki imajo premoženje v tujini, zdaj najbolj vznemirja prav samodejna izmenjava informacij.«
Jure Mercina Foto: Tomi lombar/Delo
Leta 2017 bodo samodejno izmenjavo informacij za leto 2016 med drugim začeli izvajati Liechtenstein, Ciper, Sejšeli, Britanski Deviški otoki, Kajmanski otoki, Bermuda, Gibraltar, Otok Man, Malta in Jersey, našteva sogovornik, za njimi pridejo nove: »Leto kasneje, torej leta 2018 bodo s samodejno izmenjavo informacij začeli še Avstrija, Švica, Bahami, Mauritius, Panama, Singapur, Združeni arabski emirati, Monako in še nekateri drugi.«
Kaj vse bo lahko zahteval Furs?
V strokovnih krogih in pri zavezancih, ki računov še niso prijavili v Sloveniji, je zdaj pomembno vprašanje, ali bo lahko Furs na podlagi samodejno pridobljenih informacij od druge države dodatno zahteval tudi podatke za obdobje pred letoma 2016 oziroma 2017, poudarja odvetnik Jure Mercina: »Pri tistih državah, s katerimi Slovenija nima že od prej podpisane konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, bo to mogoče le pod določenimi pogoji in le za omejeno število let. Pri državah, s katerimi pa že od prej obstajajo pravne podlage za izmenjavo informacij, kot to, denimo, velja za Avstrijo in Švico, pa bo to mogoče tudi za več let nazaj. Pri tem bo finančna uprava morala izkazati obstoj utemeljene verjetnosti, da je ta informacija pomembna za obdavčitev v Sloveniji.«
Infografika: Delo
Po besedah sogovornika je nizozemska davčna uprava tako švicarsko davčno upravo zaprosila, naj ji sporoči podatke o vseh nizozemskih rezidentih, ki so imeli v letih 2013 in 2014 odprte bančne račune pri eni izmed švicarskih bank, a banki niso predložili pisne izjave o tem, da imajo na Nizozemskem poravnane vse davčne obveznosti – izjavo je moral overiti davčni svetovalec.
Samoprijava je izhod v sili
Slovenska finančna uprava je v sporočilu, s katerim se je odzvala na napačne informacije, da se bodo podatki o računih iz Avstrije že letos začeli avtomatično stekati v Slovenijo, pojasnila, da globa za prikrivanje računa ni edina kazen, ki jo morajo pričakovati zavezanci – za posameznika znaša od 200 do 1200 evrov.
»Za slovenske davčne zavezance, ki imajo premoženje v tujini, a ga do zdaj niso ustrezno prijavili finančni upravi, predstavljata največje tveganje obdavčitev tega premoženja po 70-odstotni davčni stopnji in morebiten kazenski pregon. Tveganju se davčni zavezanci lahko izognejo oziroma ga vsaj občutno zmanjšajo tako, da začnejo postopek samoprijave. Pri tem je pomembno, da je samoprijavo mogoče vložiti le do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora ali do začetka kazenskega postopka,« poudarja odvetnik Jure Mercina.
Avtomatično izmenjavo informacij o finančnih računih je opredelila direktiva Sveta številka 107 iz leta 2014 in določila, da jo začnejo države članice uporabljati 1. januarja 2016 – izjema je torej Avstrija, ki bo začela prihodnje leto zagotavljati omejen obseg izmenjave.
»Finančne informacije, ki bodo na voljo prek samodejne izmenjave, vključujejo vse dohodke iz kapitala – obresti, dividende, dohodek iz različnih vrst zavarovanj in druge primerljive vrste dohodkov. Poleg tega vključujejo še podatke o stanju in morebitnih prodajah finančnih naložb,« poudarja Jure Mercina. Dodaja še, da bodo poročanju poleg bank in skrbnikov naložb zavezane tudi druge finančne institucije skupaj z borznimi posredniki, različnimi skladi in zavarovalnimi družbami.
