»Grčija bi se z drahmo veliko lažje prilagodila«

Predsednik münchenskega Instituta za gospodarske raziskave (Ifo) Hans-Werner Sinn velja za enega najvplivnejših nemških ekonomistov, a tudi enega najspornejših.

Sedeminšestdesetletnega v Mannheimu promoviranega profesorja münchenske univerze in avtorja številnih knjig so zaradi njegovih ostrih kritik evrske ali priseljeniške politike in tudi domnevnega pomanjkanja reform sedanje vlade kanclerke Angele Merkel pred kratkim celo njegovi kolegi ekonomisti označevali za »lažnega preroka« in ga obtoževali, da zapravlja ugled vse ekonomske vede.

V bran ga je februarja vzel konservativni časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung z oceno, da je Sinn »eden od najbolj inovativnih in vplivnih nemških ekonomistov zadnjih treh desetletij«, vsaj o Grčiji pa ga vse bolj poslušajo tudi državljani evropske gospodarske in vse bolj tudi politične velesile. Po nedavni raziskavi mnenja televizijske družbe ZDF zdaj večina – 52 odstotkov – Nemcev tako kot Hans-Werner Sinn zagovarja grški izstop iz evrskega območja, še februarja jih je bilo 41 odstotkov. Na vprašanja za Delo je odgovoril po elektronski pošti.

Gospod profesor Sinn, že od samega začetka grške krize se zavzemate za odhod te države iz evrskega območja in vrnitev k drahmi, zakaj bi bila po vašem mnenju to najboljša rešitev za zadolženo državo?

Ker je država zaradi inflacijskega posojilna balona, ki ga je izzval evro, postala predraga. V načelu lahko tudi v evrskem območju nižamo cene in plače, a je to zelo mukotrpen proces, ki sili sindikate na ulice in dolžnike v stečaj. Ta pot bi bila s pomočjo drahme veliko enostavnejša, grško gospodarstvo bi se hitro osvobodilo konkurenčnega pritiska iz tujine in turizem bi zacvetel. Bogati Grki bi svoje premoženje vrnili iz tujine in začeli investirati. Razmah bi nastopil že po letu ali dveh.

Je nedavni obisk grškega ministrskega predsednika Aleksisa Ciprasa v Nemčiji še okrepil vaša stališča? In kaj bi odgovorili na njegova mnenja, da so za katastrofalen položaj v Grčiji krive nemške in druge zahodne banke?

Drži, da so velike količine kapitala, ki so se stekale v Grčijo, izzvale posojilni balon. Grška država se je zadolžila, da je višala plače državnih uradnikov, to je spodbudilo rast tudi vseh drugih plač in spodkopalo konkurenčnost. Dejansko za to ni kriva le grška država, ampak tudi banke drugih držav, predvsem francoske. Tudi nemške banke so sodelovale v igri. Globlji razlog za lahkomiselnost bank pa je najprej dejstvo, da te za državne obveznice niso potrebovale nobenega tveganega kapitala, to je torej napaka reguliranja. Drugič pa so imele državne centralne banke v evrskem sistemu lahek dostop do tiskarne denarja za amortizacijo posojil tujih investitorjev in tudi to je pomagalo k omenjeni lahkomiselnosti. To bo tudi v prihodnosti vedno znova napihovalo balone.

Pravite, da bi bil grški izstop najboljši izid tudi za evrsko območje. Kakšne bi bile gospodarske posledice?

Da, tudi za evrsko območje bi bilo to najbolje. V preteklih petih letih je Grčija od meddržavnih organizacij dobila posojil za okrog 54 milijard evrov na leto, ker so jo kljub padajoči konkurenčnosti hoteli obdržati v evrskem območju. Ponovitev grškega reševalnega programa pri drugih južnoevropskih državah bi evrsko območje pahnila v ruševine. Samo izstop bi vrnil konkurenčnost. Tudi druge države morajo razmisliti, ali hočejo devalvirati v evrskem območju z nižanjem cen ali pa raje izstopijo iz evra in poskusijo z odprto devalvacijo. Rešitev z denarjem drugih držav ni več mogoča, takšen poskus bi ves sistem privedel do eksplozije.

Kakšno vlogo v grški krizi ima Evropska centralna banka?

ECB že vse od leta 2008 financira grški primanjkljaj v tekoči bilanci. Podelila je velikodušna reševalna posojila in potem pritiskala na politiko, naj jih odpiše s proračunskimi posojili. Do danes je ECB Grčiji posodila 122 milijard evrov, 91 milijard v obliki evrskega sistema Target, trinajst milijard z nadpovprečno izdajo denarja in osemnajst milijard z nakupom grških državnih vrednostnih papirjev prek drugih evrskih centralnih bank. To sta dve tretjini letne gospodarske dejavnosti. S tem zdaj financirajo beg kapitala iz Grčije, bogatim Grkom dajejo možnost, da svoje premoženje spravijo na varno v tujini.

Kritični ste tudi do evrskega programa velikopoteznega nakupovanja državnih obveznic in drugih vrednostnih papirjev. Zakaj? In kakšna bi bila po vašem mnenju pravilna politika centralnih bank?

Enakomerno razporejeno nakupovanje državnih obveznic brez obvezujočega poroštva je manj kritično od selektivnega nakupa državnih obveznic kriznih držav s skupnim poroštvom. V evrsko območje naj – in bo – privede inflacijo z razvrednotenjem evra, kar naj razbremeni zadolžene države Južne Evrope in jim da priložnost za povečanje konkurenčnosti z zadrževanjem pri povečevanju cen. Upamo, da so dovolj razumne, da ne bodo spet podlegle skušnjavi poceni denarja.

V Evropski uniji in tudi v evropski komisiji mnogi obsojajo vztrajni nemški trgovinski presežek, ali imajo prav?

S 7,4 odstotka bruto domačega proizvoda ali 215 milijardami evrov je nemški presežek v tekoči bilanci veliko previsok, Nemčija dobrine prodaja v zameno za dolžniške papirje, ki jih nikoli ne bomo mogli unovčiti. Ti dolžniški papirji večinoma izhajajo iz zahtevkov do posojil iz sistema ECB in reševalnih paketov, samo do Grčije ima nemška država terjatev za 85 milijard evrov. Če prenehamo s potiskanjem nemškega varčevalnega kapitala v tujino prek reševalnih skladov in varščin ECB, se bo spet investiralo doma. Nemčija bo cvetela, uvoz se bo povečeval in presežek v tekoči bilanci se bo zmanjšal.

Kaj svetujete državam kot Slovenija, ki tudi poskušajo okrepiti svoje gospodarstvo, katere reforme so najpomembnejše?

Na vsak način mora država ravnati gospodarno, da ne bo s podražitvami padla v enako konkurenčno past kot krizne države. Ludwig Erhard je Nemčijo v povojnem obdobju pozval k gospodarnosti in natančno to je pravi recept tudi za Slovenijo. Le če ostanemo poceni in pristrižemo plače, je mogoča stalna gospodarska rast. Pretiravanja vodijo k poku balonov in globokemu padcu.

Nemčiji gre v evrskem območju zelo dobro, gospodarstvo je močno – ali pa mislite, da bi bila izven evrskega območja enako uspešna?

Nemčiji gre zdaj spet bolje, to drži. Pred desetimi leti pa je bila država v svoji lastni evrski krizi, tedaj je imela najnižjo rast od vseh evropskih držav. Skupaj sešteto pa je kljub dobri rasti v minulih letih od naznanitve evra na madridskem vrhu 1995 do sedaj po bruto domači proizvod na prebivalca padla z drugega na sedmo mesto.

Bodo frustracije zaradi Grkov, Francozov in drugih, ki se nočejo dovolj reformirati, na koncu prav Nemčijo privedle do izstopa iz skupne evropske valute?

To ni zelo verjetno, saj so po vojni evropske integracije najpomembnejši cilj nemške politike. To se mi zdi tudi prav.