Izvozniki stavijo na Kitajsko, saj je ključni kupec

Dobra gospodarska rast in stabilno povpraševanje po nafti sta tudi po oceni IEA pomembna dejavnika, ki podpirata trg.

Objavljeno
17. april 2017 23.38
TOPSHOT-CHINA-POLITICS-CONGRESS
Damjan Viršek
Damjan Viršek

Kitajsko gospodarstvo je v prvem četrtletju zraslo za 6,9 odstotka, kar je bilo bolje od pričakovanj analitikov. Prav tako so nad pričakovanji investicije, prodaja na drobno in izvoz – dejavniki, ki kažejo, da gospodarska rast druge sile sveta ostaja krepka. Še posebej pomemben je ta podatek za trg z nafto.

Kitajska je eno redkih vodilnih gospodarstev, ki bo v letošnjem letu povečalo povpraševanje po surovi nafti. Mednarodna agencija za energijo IEA je prejšnji teden ocenila, da bo azijska velikanka letos v poprečju potrebovala 12,2 milijona sodov nafte na dan, kar je 430.000 sodov ali 3,7 odstotka več kot lani.

Podatek je še posebej pomemben, ker bo rast povpraševanja predvsem zaradi upočasnjene gospodarske aktivnosti v nekaterih državah OECD nižja od ocen, ki so veljale še pred nekaj meseci. IEA tako predvideva, da se bo svetovno povpraševanje po nafti letos povečalo za 1,3 milijona sodov dnevno, na 97,9 milijona enot.

S stališča globalnega trgovanja z nafto je Kitajska izredno pomembna zato, ker je za ZDA druga največja porabnica črnega zlata. Odkar pa so ZDA po vpeljavi metod za cenovno učinkovito črpanje nafte iz globoko ležečih skladov skrilavcev in peščenjakov dosegle dnevno proizvodnjo okrog 9,24 milijona sodov in postale skoraj samopreskrbne, se je pomen Kitajske močno povečal za vse druge proizvajalke in izvoznice nafte. Sama ima nafte relativno malo, zato je okrog 9 milijonov na dan – torej skoraj toliko, kot je ameriška proizvodnja – uvozi.

Trg in partner prihodnosti

Morebiti prav zato skušajo z nafto varčevati tudi na Kitajskem. Gospodarstvo postopoma uvaja energetsko učinkovitejše tehnologije, kar se kaže med drugim v tem, da se povpraševanje po nafti povečuje počasneje od splošne gospodarske rasti.

Ne glede na to pa veliki proizvajalci Kitajsko obravnavajo kot trg in partnerja prihodnosti. Zato ni naključje, da je Kitajsko pred kratkim obiskal saudijski kralj Salman. Naftna kraljevina, ki si prizadeva gospodarstvo diverzificirati in ga narediti manj odvisnega od prihodkov od prodaje nafte, namerava delno privatizirati svojo naftno družbo Saudi Aramco. Kitajce, ki že sedaj sodijo med njegove pomembne kupce, pa bi radi videli tudi med vlagatelji oziroma lastniki.

Za povečavo kliknite na grafiko. Infografika: Delo

Dejavnost, v kateri povpraševanje po nafti hitro raste in se ne bo še kmalu upočasnilo, pa je letalstvo. Poraba kerozina sicer predstavlja samo pet odstotkov kitajskih potreb po nafti, vendar raste nadpovprečno. V zadnjih letih je rast povpraševanja po kerozinu v povprečju dosegla 11 odstotkov, najvišja je bila predlanskim, kar 19-odstotna. Lani se je znižala na osem odstotkov, a analitiki pričakujejo, da bo ostala višja od siceršnje rasti BDP.

Cena nafte še naprej zmerna

Višja raven razvoja, ki jo je Kitajska dosegla v minulih letih, se med drugim kaže v tem, da vse več Kitajcev potuje z letalom, povečuje se tudi število tistih, ki si lahko privoščijo zasebno letalo. Potniški in tovorni promet se v povprečju povečujeta z 11-odstotno letno stopnjo, Kitajska pa je postala drugi najpomembnejši trg za prodajo potniških letal. Lani je bilo na Kitajskem 28 letališč, ki imajo več kot 10 milijonov potnikov na leto, to število pa se je v primerjavi z letom 2010 podvojilo.

Čeprav optimizem v povezavi s Kitajsko vztraja, pa to ne pomeni, da na naftnem trgu ni pretresov. Cena črnega zlata je v ponedeljek upadla na 55,75 dolarja za sod. Politično-varnostna negotovost v povezavi s Severno Korejo in drugimi kriznimi žarišči namreč ne more povsem »premagati« podatkov, ki se nanašajo na fizični del trg z nafto. V ZDA se je že trinajsti teden zapovrstjo povečalo število aktivnih vrtin, kar pomeni, da je cena dovolj visoka, da se v proizvodnjo lahko vključijo tudi vrtine, ki bi bile pri bistveno nižjih cenah nerentabilne.

Analitiki tako ocenjujejo, da Opec s svojim programom omejitve črpanja ni dosegel vseh ciljev – verjetno je omejil možnosti, da bi cena nafte upadla, čedalje manj verjeten pa je scenarij, da bi se dolgoročno podražila nad 60 dolarjev za sod.