Kako velika je bila v resnici slovenska bančna luknja

Ljubljana – Medtem ko kriminalisti preiskujejo okoliščine procesa bančne sanacije, za katerega so državljani Slovenije plačali visoko ceno, obremenil pa bi tudi prihodnje generacije, je ekonomist Veljko Bole izračunal, da je bila bančna luknja predimenzionirana za več milijard evrov. Njegova analiza je dokument, ki za zdaj javnosti ni dostopen, Bole pa se je odločil, da v zvezi z njim ne daje izjav. Na Delu razkrivamo povzetek študije o bančni luknji.

Aljoša Tomaž, glavni izvršni direktor, član upravnega odbora KD Group, je za Delo razkril, da se študija ukvarja z več stvarmi. Tako med drugim ugotavlja, koliko so bili scenariji, po katerih so se delale ocene za naše banke, ostrejši od scenarijev, ki so jih upoštevali pri stresnih testih za druge evropske banke. Za Slovenijo je bil upoštevan najostrejši scenarij in za to ni bilo nobenega posebnega razloga. Bole je ugotovil, da bi lahko samo z normalizacijo makroekonomskega scenarija, torej če bi vzeli za podlago mediano (srednjo vrednost) scenarija EBA-e (Evropske bančne agencije), kapitalski primanjkljaj v slovenskih bankah ocenili za kar milijardo in pol nižje. Torej bi bil nižji za tretjino.

Za Slovenijo se je pri oceni kapitalskega primanjkljaja za potrebe sanacije po črnogledem scenariju ocenjevalcev predvideval padec BDP v višini 9,8 odstotka v treh letih, v resnici pa smo imeli v tem obdobju gospodarsko rast, ki je dosegla 5,8 odstotka. »Boletova študija je tudi zelo jasno pokazala, da odloženi davki, ki so lahko element ugotavljanja kapitalske ustreznosti, niso bili upoštevani. Odloženi davek je terjatev do države, to pa pomeni, da jo imaš lahko v kapitalu, če delaš z dobičkom, in vse banke delajo z dobički. Slovenija pa je edina država, ki ni uporabila 600 milijonov evrov odloženih davkov, ki bi lahko bili tudi ob uporabljenih scenarijih sestavina kapitala, a niso bili. Slovenija je imela superrevizijske kriterije mnogo strožje; če bi jih normalizirali na raven, ki je veljala za druge države, bi bila bančna luknja še za okoli 700 milijonov evrov manjša,« razkriva Aljoša Tomaž.

Factor in Probanka 
likvidirani brez potrebe

Probanke in Factor banke ne bi bilo treba poslati v nadzorovano likvidacijo, v katero ju je poslala Banka Slovenije, še preden so bili opravljeni stresni testi in ocenjen kapitalski primanjkljaj, še piše v Boletovi študiji.

Banka Slovenije ni ustrezno presodila sposobnosti Probanke in Factor banke (primerjalno glede na ostale testirane banke) za dolgoročno preživetje. Pred začetkom testnega eksperimenta banki namreč nista opazno zaostajali po stabilnosti poslovanja za skupino osmih testiranih bank. Zato je bila odločitev o nadziranem zapiranju teh bank napačna in draga, tako za imetnike podrejenih terjatev kot za državo, ugotavlja Bole.

Pri makroekonomskem scenariju, ki bi po ostrini ustrezal mediani Evropske bančne agencije testov držav evroobmočja in pri supervizijskih parametrih ter testnih postopkih, prilagojenih praksi v EU, bi skupen kapitalski primanjkljaj Factor banke in Probanke bil okoli 100 milijonov. V primeru vstopa zasebnih investitorjev s vsaj takšnim zneskom bi ostala vrednost podrejenih terjatev do teh bank nespremenjena, navadni kapital pa bi bil (morda) zmanjšan - razvodenel. V nasprotnem primeru bi država lahko banki dokapitalizirala in ju pridružila kakšni od velikih saniranih bank za četrtino zneska, ki ga je sicer porabila za njuno likvidacijo. Tudi v tem primeru lastniki podrejenih terjatev do Factor banke ne bi bili razlaščeni v celoti, je med drugim ugotovil Veljko Bole.

KD Group je eden od naročnikov študije, saj je v sanaciji bank KD ob izbrisu podrejenih obveznic izgubil 14,2 milijona evrov in jih hoče prek odškodninske tožbe dobiti nazaj.

Z morebitno kazensko odgovornostjo vpletenih pa se ne bo ukvarjal. Največ so ob izbrisu izgubile zavarovalnice, med njimi skupina Prva in Sava Re. Skupna nominalna vrednost vseh izbrisanih podrejenih instrumentov, ki so bili v lasti članic skupine Sava Re oziroma skladov, ki jih upravljajo, presega 35 milijonov evrov.

Na morebitne pomisleke, da so naročniki študije, kot oškodovanci v procesu sanacije, na neki način »narekovali« tudi njen rezultat, Aljoša Tomaž odgovarja, da so povsem brezpredmetni. »Veljku Boletu se ne da naročiti rezultata, temveč le študijo. Poznavajoč njegovo delo in vlogo od finančne osamosvojitve naprej, od njegovega članstva v prvem svetu Banke Slovenije naprej, so takšni očitki povsem deplasirani,« pojasnjuje Aljoša Tomaž. Kaj je ugotovil Bole, so želeli izvedeti tudi poslanci, člani parlamentarnega odbora za nadzor javnih financ, a se vabilu v parlament ni odzval. Je pa Bole novinarjem povedal, da študije javno ne bo komentiral niti, če ga njeni naročniki odvežejo zaveze molčečnosti.

Bole je bančno luknjo računal kar 2200 ur

Naročniki študije o resnični velikosti bančne luknje, ki kaže, da je bila ta prenapihnjena in zato sanacija bank v letu 2013 več milijard evrov preplačana, zanikajo, da jim ekonomist Veljko Bole študije ni želel izročiti preden je dobil dodatno plačilo. Priznavajo pa, da so morali pripraviti aneks k osnovni pogodbi, ki je predvidevala plačilo za 700 ur dela. Ker je Bole realnost uradne bančne luknje preučeval precej dlje, kot je bilo sprva predvideno in sicer po naših informacijah kar 2200 ur, je osnovna pogodba dobila dodatek, ki bo sprva predvideni znesek plačila za njegovo delo povišal. Koliko je dobil Bole, naročniki ne razkrivajo. Študijo, ki bo priložena odškodninski tožbi, so natisnili s pomočjo vodnega tiska, ki naj potrjeval avtentičnost vseh natisnjenih izvodov dokumenta.