Tiskane izdaje
Kako upravljati državno premoženje in koliko naj bi sploh bilo? Uganka, s katero se Slovenija ubada že vse od osamosvojitve. In nikoli ni bilo povsem razjasnjeno, kdo v resnici o tem odloča.
Zaradi tega so nastajale hude vladne krize, kakšna vlada je celo razpadla. Tudi v zadnjem mandatu smo bili priča najhujši vladni krizi, ko se je končeval postopek prodaje Telekoma Slovenije. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da bodo zaradi privatizacije napetosti v prihodnjih letih še močnejše.
Slovenija ima za seboj dva neposrečena kroga lastninjenja državnega premoženja. Prvi, ko smo državljani prejeli certifikate in jih nato vložili v družbena podjetja, se je v marsikaterem primeru izjalovil, saj je mnogo ljudi ostalo z ničvrednim papirjem v rokah, rodilo pa se je nekaj pidovskih baronov. Ti se niso ukvarjali s prestrukturiranjem podjetij v težavah, ampak so pobrali in prodali, kar je bilo v njih vrednega, denar poslali v tujino, zaposlene pa na cesto.
V drugih primerih so deleže podjetij odkupovale državne in paradržavne institucije, tako da je nad to lastnino politika obdržala precejšen vpliv. Ta je v drugem krogu prodajala podjetja političnim prijateljem pod mizo in pod ceno, z veliko pomočjo državnih bank, zato so se takrat rodili tajkuni. Pred vstopom v OECD julija 2010 je Slovenija doživela hudo kritiko te organizacije, da se politika pregloboko vmešava v prodajne in druge procese gospodarskih družb.
Odgovor na kritiko je bila ustanovitev AUKN leta 2009, pri čemer se je iskalo vsaj na videz nepolitične in strokovne kadre za vodenje in nadzor podjetij. Čeprav tudi v tej agenciji ni šlo brez strankarsko, ali bolje, interesno obarvanih sporov, lahko rečemo, da je bil odmik od dnevne politike opazen. To pa prinaša pozitivne in negativne posledice.
Izvor zla
Slovenija se je pri oblikovanju AUKN zgledovala po francoski državni agenciji APE. To so ustanovili, ko se je francoska elita v nekem trenutku zavedela, da če ne bo dobro upravljala državnega premoženja, bo to končalo v rokah Nemcev, Britancev in drugih. Zato so ta podjetja zaupali izbranim menedžerjem, mimogrede, francoski menedžerji v svetu veljajo za ene najboljših, in jih naredili konkurenčna.
Pri nas te volje oziroma soglasja med ključnimi političnimi akterji (še) ni. Zato si vsaka vlada izmisli svoj privatizacijski načrt ali svojo institucijo za upravljanje državnih podjetij. Poleg tega se dogajajo spodrsljaji, kakršnega je denimo zagrešila vlada Alenke Bratušek, ko je najprej Telekom uvrstila med družbe za prodajo, pred volitvami pa ga je zaradi dobrikanja volivcem črtala s seznama. S takimi potezami država izgublja verodostojnost navzven.
Zdi pa se, da je država opozorilo oecd o političnem vmešavanju nemara vzela preveč dobesedno. Zdaj namreč ne gospodarski in finančni minister ne predsednik vlade nimajo uradnih informacij, kaj se dogaja z državnimi podjetji, čeprav morajo za to prevzeti vsaj objektivno odgovornost. Zato se že pojavlja razmišljanje, da bi bilo bolj smiselno, da bi ključni minister sedel v nadzornem svetu SDH in bil denimo neizvršni direktor dutb. Tako bi imel vpogled, lahko bi usmerjal delovanje teh institucij in za njihovo poslovanje tudi odgovarjal. Zamisel na prvi pogled deluje kot korak nazaj pri upravljanju državnega premoženja, kajti profesionalni nadzorniki naj bi bili bolj usposobljeni, poleg tega so odškodninsko in kazensko odgovorni za svoje delo, vendar je dejstvo, da še noben nadzornik pri nas ni odgovarjal za svoje (ne)delo.
S tem ko se politiko povsem izriva iz tega dela družbenega življenja, se na široko odpirajo vrata interesnim skupinam, ki prevzemajo vajeti v svoje roke.
Kdo vlada Sloveniji?
Osrednje vprašanje je torej, kdo vlada Sloveniji oziroma kje se sprejemajo ključne odločitve. Gotovo ne v hramu demokracije, kjer so o dogajanju v državi obveščeni le nekateri izbrani poslanci, ki poskrbijo, da parlamentarna mašinerija sprejema zakone. Prav tako ne na vladi, kar lepo kažeta propadli primer prodaje Telekoma, ko niti premierova beseda ni zalegla, in dejstvo, da so ministri odrezani od bistvenih informacij, povezanih z državnim premoženjem.
Za ponazoritev tega perečega problema je zelo povedna anekdota Mateja Lahovnika iz obdobja njegovega ministrovanja. Visoki predstavnik ebrd ga je obiskal ravno v času, ko je bila v zraku ena od dokapitalizacij NLB. Dejal mu je, da ebrd ne bo sodelovala, ker bo sodelovala tudi država. Dokapitalizacija bi jih zanimala le, če bi potem državni delež zdrsnil pod 50 odstotkov. Lahovnik mu je odgovoril, da v tem ne vidi težave in da je takšnemu scenariju naklonjen tudi predsednik vlade. Visoki gost se je nasmehnil in odvrnil, da žal v tej zgodbi ne gospodarski minister ne predsednik vlade nista pomembna igralca. »Kdo pa potem je?« se Lahovnik sprašuje še danes.
Če sta torej vodenje in nadzor državnega premoženja zunaj dosega politike, so toliko bolj odprta vrata za parcialne,zasebne, interesne in lobistične skupine, ki so že pokazale svojo moč, ali bolje rečeno, brezobzirnost v nekaterih velikih zgodbah, kot so prodaja nkbm, miniranje procesa prodaje Telekoma, trganje Save na prafaktorje ... To je pokazal tudi blitzkrieg na vrh Slovenskega državnega holdinga, kjer so se znašli Marko Jazbec, Anja Strojin Štampar in Nada Drobne Popovič, imena, ki so presenetila politiko. Kot je sicer slišati, bodo drugi interesi za kazen skušali odnesti Boruta Jamnika iz nadzornega sveta Telekoma, kar bo brez dvoma vodilo v hud spopad med interesnimi skupinami. Država pa bo le nemo opazovala dogajanje.
Ena na mizi, dve pod njo
Prihodnje leto bo SDH prodajal dvajset podjetij. Pred novim vodstvom pa sta dve veliki zgodbi, ki bosta dvigovali prah. Prva je prodaja NLB do konca leta 2017. Veljavna strategija upravljanja kapitalskih naložb države zanjo predvideva privatizacijo z javno prodajo delnic (ipo). To po mnenju predsednika uprave SDH Marka Jazbeca pomeni omejitev pri doseganju maksimalne kupnine. Vladi bodo zato predlagali razširitev nabora privatizacijskih načinov.
Javnost je morda presenetilo, ko je slišala, da mora biti naša največja banka prodana v dveh letih. To pa zato, ker je bilo ob dokapitalizaciji le potiho povedano, da nam je Evropska unija to dovolila, če bomo banko prodali do konca leta 2017. Če NLB ne bo prodana, se bo trimilijardna dokapitalizacija štela za nedovoljeno državno pomoč, ki je ne banka ne država ne moreta vrniti. Zato bi potem prodaja tekla bolj po taktih Bruslja kot Ljubljane.
Jasno je, da bo NLB v središču zanimanja SDH, ki naj bi, tako pravijo dobro obveščeni, v prvem koraku zamenjal njene nadzornike, nato pa še upravo. Če bo res tako, bo izgubljeno precej energije in časa, da se banko pripravi na prodajo in da se izpeljejo ustrezni mednarodni postopki. Čas pa ni zaveznik SDH, kajti morebitni kupci bodo seveda vedeli, da ima nad sabo Damoklejev meč iz Bruslja. Ker čas neizprosno beži, se kaj lahko ponovi zgodba z Elanom ali nkbm. Prvi je zaradi neprodaje pod drobnogledom eu, druga pa je bila v zadnjem trenutku prodana za drobiž. Z neodgovornim vodenjem prodajnega postopka bo država, ki je v NLB vložila milijarde evrov, iztržila le nekaj sto milijonov.
Politika o tem molči. Verjetno zato, ker o tem ne odloča ona.
Prvi mož SDH Jazbec je sicer napovedal, da prihodnje leto ne bodo prodajali Telekoma, kar drži le delno. Resda ne bodo objavili novega mednarodnega razpisa, vendar je zgodba o nakupu srbskega Telekoma skupaj s finančnim skladom Apollo še toliko bolj sporna. Prav neverjetno je, kako lahko isti ljudje, ki so trdili, da sklad Cinven ne more biti strateški kupec Telekoma, zdaj govorijo, da v Srbiji kupujejo skupaj s strateškim partnerjem. Poleg tega bi, če bi ta akvizicija uspela, po predlaganem načrtu Apollo postal večinski lastnik Telekoma. Torej brez mednarodnega razpisa in brez jasne opredelitve, na podlagi kakšne cenitve. Jasno pa je, da to ni ne pregledno ne naravnano k izplenu največjega izkupička.
Politika o tem molči. Verjetno zato, ker o tem ne odloča ona.
Kaže, da ne odloča niti o strateških energetskih vprašanjih, saj se utegne zgoditi, da bo država ostala brez enega ali celo obeh energetskih stebrov, čeprav ju formalno ne prodaja. Tako je zanimivo, da je holding slovenskih elektrarn hse pri največjem tekmecu v regiji, nemškem RWE naročil študijo o optimizaciji šoštanjske termoelektrarne. Toda dokument je pravzaprav skrbni pregled Teša, saj je v njem do metle natančno popisano njegovo premoženje. V njem med drugim piše, da bi bilo bolje četrti in peti blok ustaviti in obratovati samo s šestim. Temu zdaj Teš in hse sledita, čeprav je bil načrt pridobiti podaljšanje dovoljenja za obratovanje četrtega bloka in kupiti denoks napravo za petega, da bi ustrezal okoljskim zahtevam tudi po letošnjem letu. Zasuk v politiki Teša je torej zelo po okusu RWE. Hkrati na holdingu pripravljajo izdajo obveznic, in sicer dvakrat po 150 milijonov evrov, namenjenih odplačevanju obveznosti za Teš 6 - zavarovati pa jih nameravajo z Dravskimi elektrarnami Maribor, draguljem, ki si ga želi vsaka energetska družba. Poznavalci v tem zopet vidijo prikrit poskus privatizacije dela slovenske energetike.
Druga zgodba se bo odvila v drugem energetskem stebru, kjer Petrol prodaja polovico Gena I. Pri tem ima sicer težave, ker je zanj odštel 24 milijonov evrov, zdaj pa menda ni vreden več kot 17 milijonov. Zadrego Petrola zaradi zavedenosti pri nakupu lahko reši hrvaška državna energetska družba hep, ki čedalje bolj prodira na slovenski trg. Spečega leva, ki ima v lasti tudi pol krške nuklearke, je pravzaprav zbudil Gen I, ko je z zelo nizko ceno zmagal na razpisu za oskrbo z električno energijo mesta Zagreb. Hep, ki ima nizko proizvodno ceno lastne elektrike, je odgovoril tako, da je zmagal na razpisu Elesa za zakup sekundarne in terciarne elektrike, prav tako na razpisu mesta Ljubljane, z elektriko oskrbuje Luko Koper in za priboljšek še Novo Gorico z okolico, kjer živi predsednik uprave Gena I.
Če bi Hep kupil polovico Gena I, bi to gotovo vznemirilo drugega partnerja, Gen energijo, ki si s Hepom deli elektriko iz nuklearke in ju veže vrsta sporov. Zato bi lahko kot presenetljivi kupec zopet vskočil RWE.
Še vedno pa ne vemo, kdo o tem odloča.
