Tiskane izdaje
Ljubljana - Na borzi v Šanghaju se je danes začelo trgovanje z nafto v kitajskih juanih. Prve terminske pogodbe je sklenila multinacionalka Glencore, največja kitajska rafinerijska družba Sinopec pa je objavila, da bo od septembra tudi v resnici kupovala nafto na podlagi šanghajske kotacije.
Prav udeležba zahodnih naftnih trgovcev in proizvajalcev je znak, da ima tokrat kitajska pobuda za trgovanje v juanih dobre možnosti, da se obdrži in uveljavi v mednarodni poslovni praksi, so ocenili analitiki. Hkrati pa vsaj srednjeročno ni pravih možnosti, da bi juan v določanju cen nafte in drugih surovin ogrozil vodilno vlogo ameriškega dolarja, še dodajajo.
Posli prvega dne za dobavo nafte septembra so se ustalili pri 429,9 juana za sod (68,22 dolarja), kar novo šanghajsko pogodbo postavlja med londonski severnomorski brent (70,54 dolarja) in newyorški WTI (65,83 dolarja). Kitajska, ki je leta 2017 postala največji neto uvoznik nafte na svetu (in z mesta dolgoletnega »prvaka« izrinila ZDA), želi tudi tako prevzeti nekaj nadzora nad določanjem cen najpomembnejšega vira energije na svetu.
Denominiranje naftnih terminskih pogodb v juanih bo pospešilo uporabo kitajske valute v mednarodni trgovini. To je tudi eden od dolgoročnih ciljev azijske velikanke v njeni pobudi gospodarskega povezovanja s svetom, znane pod imenom »en pas, ena cesta«.
Proizvajalci in kupci nafte terminske pogodbe uporabljajo kot izhodišče za določanje cen pri dejanskih dobavah. V veliki večini poslov so tudi plačila izvedena v dolarjih.
Za Kitajsko bi bila prednost, če bi ceno svojega najpomembnejšega uvoznega blaga lahko izražala v domači valuti. Tako bi zmanjšala valutna tveganja, morebitni »prodor« juana kot valute, ki jo sprejemajo proizvajalci nafte, bi povečal tudi možnosti, da postane rezervna valuta. Danes v mednarodni trgovini z juanom opravijo manj kot dva odstotka vseh poslov.
»Center trgovanja s surovinami in energenti se je prestavil z zahoda na vzhod, pri čemer glavni cenovni indeksi še vedno ostajajo na zahodnih borzah. Kitajska je lani postala največja uvoznica nafte na svetu in vzpostavitev trgovanja na svoji valuti je bil nekakšen pričakovan korak,« je oblikovanje terminskih pogodb v juanih pojasnil Tilen Šarlah, poznavalec energetskega trga.
»S tem se zavzema za aktivnejšo vlogo v določanju svetovne cene nafte, saj bo ta bolj neposredno odvisna od povpraševanja in ponudbe na kitajskem trgu. Ni pa to prvi poskus trgovanja z nafto v juanu. Kitajska je že leta 1993 uvedla trgovanje z domačo valuto, vendar ga je leto in pol kasneje zaradi prevelike volatilnosti in pomanjkanja likvidnosti ukinila. Kako velik bo ta trg in ali bo ostal zanimiv, je predvsem odvisno od priložnosti na njem. Kitajci poskušajo privabiti čim večje število udeležencev na trgu, od manjših do največjih imen na svetovnem energetskem trgu,« je še povedal Šarlah.
V trgovanju z naftnimi terminskimi pogodbami v Šanghaju so led prebili tudi mednarodni trgovci Glencore, Trafigura in Freepoint. Foto: Reuters
»Trgovanje s terminskimi pogodbami v juanih ima predvsem velik simbolni pomen. Gre še za en korak v internacionalizaciji kitajske valute. S tem želi Kitajska zmanjšati vpliv tečajnih tveganj na cene surovin, od katerih je odvisna. A ni nezanemarljivo, da uvedba teh terminskih pogodb sovpada z zaostrovanjem trgovinskih napetosti med ZDA in Kitajsko. Vsekakor Kitajska s tem pošilja jasen signal ZDA,« ga je dopolni Matevž Rašković, predavatelj na Šoli za trženje in mednarodno poslovanje na Univerzi Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji.
Okrepila se bo vloga Šanghaja
V praktičnem smislu pa bo Kitajska prek domače kotacije lahko deloma vplivala na ceno nafte. »Šanghaj bo poleg finančnega postal tudi center za trgovanje z energenti in surovinami. Pozitiven vpliv na kitajsko gospodarstvo bo imel tudi dotok novih vlagateljev. Za domačo industrijo je trgovanje v domači valuti predvsem pomembno zaradi varovanja cen (hedge). Kitajski cilj pa je doseči konkurenčno merilo za ceno nafte, ki bi se postavilo po robu bolj prepoznavnima sodoma nafte ICE Brent in NY WTI,« je povedal Šarlah.
Seveda pa tak razvoj dogodkov pomeni izziv za ZDA. Kako se bodo odzvale? »ZDA bodo nasprotovale kakršnemukoli trgovanju z nafto v drugi valuti. V primeru Kitajske gre še za toliko bolj pereče vprašanje, saj je simbolika veliko večja. Kaže, da ZDA izgubljajo primat še na enem izmed glavnih področij doslej, čeprav vsaj do nadaljnjega ni pričakovati, da bi juan izpodrinil mednarodno trgovanje z nafto v dolarjih,« je prepričan Rašković.
(Za povečavo kliknite na infografiko.)
»Američane skrbi, da bi njihov »petrodolar« začel izgubljati vrednost. S tem ko so praktično vse svetovne surovine, z nafto na čelu, nominirane v dolarjih, imajo Američani konstantno povpraševanje po svoji valuti. Poskus vzpostavitve novih trgov pa lahko to ureditev malo zamaje, sploh če vemo, da so prav ti energetski dolarji največja podpora za zadolževanje ZDA. Seveda pa je največje tveganje postopno zmanjšanje vpliva dolarja kot svetovne valute,« ga je dopolnil Šarlah.
Odjuga
»Menim, da Donald Trump zaostruje retoriko do Kitajske kot sredstvo za preusmeritev pozornosti od notranjepolitičnih težav. Zunanjo trgovino ima za igro z ničelno vsoto, kjer se da o vsem pogajati, tudi o velikosti primanjkljaja. Ironija pa je, da bodo imele ameriške carine negativen vpliv predvsem na ameriška delovna mesta in konkurenčnost nekaterih panog. Zato upam, da bo na koncu zaostrovanje manjše od napovedanega,« je povedal Rašković.
