Tiskane izdaje
Kitajski ekonomski model je v letih po svetovni finančni krizi temeljil na izvozu, investicijah v nepremičnine in infrastrukturne projekte ter tradicionalni težki industriji, jeklarstvu, premogovništvu, ladjedelništvu ipd. Vse to je bilo financirano z izdajanjem novega in novega dolga. Da je višina sedanjega dolga na Kitajskem eden od večjih problemov kitajske vlade, je znano, v zadnjem času postajajo pozivi k zmanjševanju dolga oziroma reševanju tega problema vse glasnejši.
Državni dolg znaša 43 odstotkov BDP, celotni dolg pa kar 246,8 odstotka BDP. Med glasnejšimi kritiki so Mednarodni denarni sklad (IMF) kot tudi posamezni vlagatelji (George Soros) in posamezne države (Avstralija).
Kritiki svarijo, da lahko nastanejo resne težave v primeru ohlajanja gospodarske aktivnosti, kar bi lahko močno prizadelo vse kitajske trgovinske partnerice in posledično povzročilo novo globalno recesijo.
Zadnji podatki kažejo, da je bila gospodarska rast v tretjem četrtletju skladna s pričakovanji in je znašala 6,7 odstotka. To nakazuje, da zdaj še ni razloga za večji preplah. Da bi dolg lahko bil resen problem, so priznali tudi predstavniki vlade.
Napovedani ukrepi
Kitajski premier je že marca napovedal programe za pretvorbo slabih posojil v kapital. Tako bi lahko zmanjšali zadolženost podjetij v težavah, še vedno pa ne bi rešili problema slabih posojil na nacionalni ravni. Banke bi tako postale lastnice slabih podjetij, kar dolgoročno ne rešuje težav (banka s svojimi sredstvi ostane »zaklenjena« v slabem podjetju).
Infografika: Delo
Kitajska oblast želi težavo odpraviti z vključitvijo posrednika (nekakšen sklad, zasebni investitorji), ki bi imel možnost nakupa delnic zadolženega podjetja, kupnina pa bi bila namenjena zmanjšanju njegovega dolga. Banke bi bile tako delno poplačane takoj in bi kupnino lahko ponovno posodile naprej, podjetje pa bi si znižalo raven dolga proti kapitalu. Posojila, ki se lahko tako zamenjajo, vključujejo samo tista, ki niso v kategoriji slabih posojil, kar pomeni, da podjetja ne bodo rešena »zastonj«.
Načrtovani program je sicer premajhen, da bi resneje znižal stopnjo zadolženosti kitajskih podjetij (vključenih za okoli tri milijarde RMB, celoten dolg znaša 120 milijard RMB), je pa eden od številnih ukrepov, ki jih ima na voljo kitajska oblast.
Ali bo kitajska oblast uresničila tudi druge ukrepe in zmanjšala skupno zadolženost, je še vedno nerešeno vprašanje (še vedno aktualna politika favoriziranja gospodarske rasti in zaposlovanja pred zniževanjem dolga). Pozitivno pa je to, da si je oblast končno začela priznavati, da obstaja problem previsokega dolga in so se odločili ukrepati.
