Kmet na trgu brez računa, če prodaja svoje

Ljubljana – Davčni inšpektorji hodijo tudi na živilske tržnice, zagotavljajo na davčni upravi. Odkar spodbujajo državljane, naj pri¸vsakem nakupu zahtevajo račun, nas bralci večkrat opozarjajo, da od branjevke na tržnici nikoli ne dobijo računa. Nikar je takoj ne obtožite davčne goljufije: prav mogoče je, da ji računa ni treba izdati.

Od branjevke ni dobil računa

»V zadnjem času sem bil pogosto na ljubljanskem živilskem trgu, nazadnje pred štirinajstimi dnevi pri šestih branjevkah. Nikjer nisem dobil nobenega računa. Za paradižnik pa sem plačeval petkrat več kot v trgovini. Na pridelku je pisalo samo, da je domače, ne od kod izvira, nobene deklaracije. Povsod po Sloveniji je razpredena siva ekonomija,« je na posvetu o sivi ekonomiji in davčnih blagajnah pripovedoval generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič.

Vprašanje o izvoru blaga bomo prepustili tržnim inšpektorjem, ki so tudi odgovorni za nadzor na tržnicah. Za pojasnila o davčnih obveznostih prodajalcev pa je pristojna davčna uprava (Durs). Statističnih podatkov posebno o nadzoru davčnih inšpektorjev na živilskih tržnicah na davčni upravi nimajo, o dejavnostih, v katerih prevladujejo plačila z gotovino tako kot pri ponudnikih na tržnici, ugotavljajo: »Na splošno lahko rečemo, da je prirejanje prihodkov močno razširjeno pri zavezancih v gostinski dejavnosti in v drugih dejavnostih, ki poslujejo z gotovino.« Toda na tržnici samo plačilo z gotovino za kupca še ni znamenje, da hoče prodajalec goljufati državni proračun: branjevcu, ki prodaja svoje pridelke, računa ni treba izdati.

Račun ni edini zakon

Na vprašanje, kateri prodajalci na tržnici morajo torej kupcem brez izjeme izdati račun, na davčni upravi najprej odgovarjajo s splošnim pojasnilom: »Prodajalec je vedno dolžan kupcu izdati račun, razen izjemoma, ko izdaja računa ni predpisana obveznost.« Med te izjeme pa se, pojasnjujejo na davčni upravi, uvrščajo ponudniki lastnih pridelkov na živilskih tržnicah: »Računa tako ni treba izdati fizični osebi, ki v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti lastne pridelke iz osnovne dejavnosti prodaja neposredno končnemu potrošniku.« Ti ponudniki domačih pridelkov so namreč obdavčeni na podlagi katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na panj, niso pa vključeni v sistem davka na dodano vrednost.

Brez računa je torej dovoljeno na tržnici poleg sadja in zelenjave prodajati še druge pridelke, ki štejejo za lastno proizvodnjo kmetij, naštevajo na davčni upravi: mleko, med, hlodovino in drva, sadje, žito, nerazkosano surovo meso, vrtnine … Brez računa pa (tudi) na tržnici ni dovoljeno prodajati kmetijskih pridelkov, »ki niso pridelani na kmečkem gospodinjstvu in ne štejejo za lastne pridelke«, pojasnjujejo na davčni upravi, zato jih prodajalec ne more prodajati v okviru osnovne kmetijske ali osnove gozdarske dejavnosti, ampak se je dolžan registrirati bodisi kot samostojni podjetnik bodisi kot pravna oseba. »Za prodane pridelke so v tem primeru dolžni obvezno izdati račun,« poudarjajo na davčni upravi.

V okviru osnovne kmetijske ali gozdarske dejavnosti po pojasnilih Dursa ni mogoče prodajati gozdnih sadežev in okrasnih rastlin: »Prodaja gozdnih sadežev se lahko opravlja v okviru osebnega dopolnilnega dela ali registrirane dejavnosti. Prav tako se dejavnost pridelave okrasnih rastlin lahko opravlja kot registrirana dejavnost. To pomeni, da so prodajalci gozdnih sadežev in okrasnih rastlin dolžni obvezno izdati račun.« Tudi pridelave suhih zelišč ni mogoče opravljati v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, pojasnjujejo na Dursu, ampak le kot registrirano dejavnost: »Zato je obvezna izdaja računa.«

Blagajna ni obvezna

Kupec ima pravico zahtevati in dobiti račun na vseh stojnicah, ki jih imajo na tržnici samostojni podjetniki posamezniki ali pravne osebe. Lastnik stojnice, ki v časopisu noče nastopiti z imenom, na ljubljanski tržnici prodaja sadje in zelenjavo, ki jo nabavlja pri različnih pridelovalcih. Njegovo podjetje posluje kot pravna oseba, kot d. o. o., zato mora izdajati račune. »Imamo registrsko blagajno, ki zagotavlja kopijo izdanih računov s seznamom pridelkov, in še eno preprostejšo. Za cenejšo smo plačali 600 evrov in za dražjo 700 evrov. Davčni inšpektorji so bili pri nas že večkrat,« pravi sogovornik, ki opozarja, da je pomanjkljiv račun lahko draga šola. »Za izdajanja nepopolnih ali nepravilnih računov so predpisane kazni od 1200 in 41.000 evrov,« pojasnjujejo na Dursu.