Tiskane izdaje
Ljubljana – Ob vsaki gospodarski kriminalni zgodbi, ki odmeva v javnosti, se večina ponavadi sprašuje, kako nazaj dobiti »pokraden« denar, šele nato pride na vrsto kazenska sankcija. Tudi policija stremi k temu, da se nezakonito pridobljeno premoženje zaseže, a je pot do tja ponavadi naporna in dolga.
Finančna preiskava je specifično delo, saj se preiskovalci pri tem osredotočijo na odkrivanje nezakonito pridobljenega premoženja, ne le na kaznivo dejanje, ki je omogočilo umazani zaslužek. Predvsem zato, da se premoženje zavaruje in – v nekaterih primerih ne glede na izid kazenskega postopka – zaseže.
Dušan Florjančič, vodja sektorja za gospodarsko kriminaliteto na upravi kriminalistične policije, ne skriva, da je udarec po žepu včasih učinkovitejši od zapora.
A pot, kako doseči, da se nezakonito premoženje dokončno odvzame, je naporna in v javnosti se večkrat ustvari preveč posplošen občutek, da je preprosto ugotoviti, kaj in koliko si je kdo nakradel. To še zdaleč ne drži, saj ima osumljenec ponavadi tudi povsem zakonito pridobljeno premoženje in je treba biti pri finančni preiskavi še posebno previden, saj se pri naši zapleteni procesni zakonodaji lahko v nadaljevanju kazenskega ali pravdnega postopka celo zgodi, da je bil ves trud zaman in vse pade v vodo, če se ugotovijo procesne napake.
Za povečavo kliknite na infografiko.
Težava pri preiskovanju je še, da osumljenci največkrat nezakonito premoženje poskušajo oprati prek (navidezno) legalnih poslov, praksa pri tistih, ki upravljajo večje zneske, pa je, da sredstva prenesejo na račune v tujino. Ponavadi tja, kjer je pričakovati, da tuje oblasti dajo prednost varovanju pravic njihovih komitentov kot pregonu kriminala in odkrivanju premoženja nezakonitega izvora.
Tri vrste finančnih preiskav
V Sloveniji imamo tri sisteme finančnih preiskav. Prva, tako imenovana integrirana finančna preiskava, se izvaja po zakonu o kazenskem postopku in je v rokah policije. Druga je finančna preiskava po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Zopni), ki jo odredi in vodi državni tožilec. V tej preiskavi praviloma sodeluje policija, ni pa obvezno. Imamo primere, ko je tožilec vodil preiskavo brez pomoči policije, kar je v praksi precej redko. Tretja oblika finančne preiskave pa je tako imenovani prirast premoženja. Takšno preiskavo vodi finančna uprava, policija pa v njej ne sodeluje.
»V policiji izvajamo integrirano vzporedno finančno preiskavo, in sicer na podlagi kazenskoprocesnih predpisov ter notranjih kriterijev in usmeritev, ki jih imamo v policiji. Praviloma jo izvajamo v vseh primerih, ko ugotovimo večjo premoženjsko korist. To pomeni, da hkrati preiskujemo kazniva dejanja in preverjamo še finančni del sumljivega poslovanja. Finančne preiskave po zakonu o kazenskem postopku tako ni brez suma kaznivega dejanja. Poudariti velja, da mora biti podan najmanj vzrok za sum kaznivega dejanja, ki ustvarja premoženjsko korist. Pri Zopniju je nekoliko drugače, saj se tam finančna preiskava lahko izvede tudi brez sočasno uvedenega predkazenskega postopka,« pojasnjuje Florjančič.
Premoženje je treba najprej locirati, saj se lahko skriva na več koncih, v premičninah, nepremičninah, na tujem, umetninah, gotovini in tako naprej. Razumljivo ni vsak sum na koncu izkazan, da je šlo na nezakonito bogatenje. Kadar je finančni del preiskave uspešen, pobudo za začasno zavarovanje določenega premoženja pošljejo pristojnemu tožilcu, ta pa jo posreduje v presojo sodišču. Tožilec je tako še dodatni filter, če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za zavarovanje, zadnje v vrsti pa je sodišče. Če to meni, da so pogoji za začasno zavarovanje izpolnjeni in se začasno zavarovanje tudi odredi, je takšen kazenski postopek na sodišču prednosten. A čeprav se v kazenskem postopku pokaže, da ni dokazov o kaznivem dejanju, torej obtoženi iz hrama pravice odkoraka kot nedolžen, povsem mirnega spanca morda le nima.
Ločeno od kazenskega postopka
Ne glede na kazenski postopek se lahko v finančno preiskavo vpletejo neposredno tožilci po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Zakon je specifičen v tem, da mora, v nasprotju s kazenskim postopkom, kjer mora tožilstvo komu dokazati, da je storil kaznivo dejanje, v tem primeru preiskovanec prevzeti vodilno, aktivnejšo nalogo, in sicer mora dokazati, da je premoženje, s katerim razpolaga, pridobljeno zakonito. Gre za civilni postopek.
»Naša zakonodaja pozna klasično konfiskacijo, nekatere države pa so se tega lotile še ostreje, z razširjeno konfiskacijo,« pove sogovornik. Po naši zakonodaji mora organ odkrivanja in preiskovanja najprej izslediti nezakonito premoženje in to premoženje je potem predmet konfiskacije obrnjenega dokaznega bremena. Pri razširjeni različici pa se zaseže vse premoženje in mora potem tisti, ki so mu ga zasegli, dokazovati, kaj od zaseženega je legalnega izvora. Eden takšnih odmevnejših primerov je bil zaseg premoženja Zemunskega klana v Srbiji in narkokralju Darku Šariću.
Pri tako imenovanem prirastu premoženja policija ne sodeluje in je to povsem stvar finančne uprave, katere ukrepi so tudi nekoliko drugačni, saj premoženja ne zasežejo, ampak ga obdavčijo skladno z zakonom o davčnem postopku, to je 70-odstotna obdavčitev. Ta del ni vezan na predkazenski postopek, ker gre v tem primeru ponavadi le za utajevanje davkov, denimo poslovanje brez računov oziroma plačilom na roko ter podobnih finančnih nepravilnost.
Od težav, ki jim zagotavlja uspešen boj pri odvzemu umazanega denarja, Florjančič izpostavi primer, ko je premoženje skrito na tujem, saj so takrat povsem vezani le na dobro voljo tujih organov. »V tujini smo omejeni glede možnosti preverjanja premoženja. Kadar gre prek mednarodnega policijskega sodelovanja, je lažje, pri kompleksnih zadevah pa gre prek mednarodne pravne pomoči in je že, če ne drugega, preiskava časovno precej zavleče. Naletimo tudi na različne pravne postopke. Primer je bil iz Liechtensteina, ko smo zaprosili na vpogled na bančni račun, a dobili negativen odgovor. Njihova zakonodaja vpogleda ne omogoča brez privolitve imetnika računa. Tako smo bili postavljeni pred zid. Imetnik razumljivo tega soglasja ni dal.«
»Že znotraj držav Evropske unije je včasih težko, ko se denar v svetu spletnega bančništva izjemno hitro pretaka z enega računa na drugega, tudi na kakšne eksotične otoke, zato je še toliko težje uspešno končati finančno preiskavo,« je sklenil Dušan Florjančič.
