Tiskane izdaje
Maribor –»Banka bi morala opozoriti stranko na tveganje pri najemu kredita,« je prepričan odvetnik Robert Preininger, zastopnik družine Čeh. Ta je najela bančni kredit v švicarskih frankih in se opekla zaradi valutnih nihanj. Zdaj poskuša s tožbo vzpostaviti položaj, kot če bi kredit najela v evrih.
Gre za prvo tovrstno tožbo pri nas, še letos ji bodo sledile tri, so sporočili iz Združenja Frank. Med toženimi bankami so Nova kreditna banka Maribor (NKBM), Raiffeisen, Sparkasse in BKS. Da gre za zelo vročo zadevo, je razkrila že prva obravnava, saj se je v pravdi zoper NKBM zaradi ničnosti kreditnih pogodb oziroma vsaj njihove razveze v sodno dvorano ob tožnikih nagnetlo še kakšnih dvajset drugih kreditojemalcev v švicarskih frankih.
»Pogodbe so vsebovale klavzule, da so kreditojemalci seznanjeni z morebitnimi tečajnimi tveganji zaradi nihanja tečajev, vendar to po moji oceni in sodni praksi definitivno ne zadošča. Kajti da bi stranka razumela, v kakšno tveganje se spušča pri takih dolgoročnih kreditih, mora tudi vedeti, kaj vpliva na spremembo tečaja. Tu pa ni šlo le za to. To so na nek način stave,« je poudaril odvetnik Preininger, medtem ko zastopnica NKBM, odvetnica Nina Zidar Klemenčič tožbe ni želel komentirati.
Po Preiningerjevem mnenju posojilo v švicarskih frankih sploh ni kredit, kajti kreditojemalec v bistvu stavi, da bo tečaj valutnega para stabilen, da se ne bo krepil švicarski frank. In zato dobi nekoliko nižjo obrestno mero: »Banka pa stavi obratno. Da bo zaradi nekoliko nižje obrestne mere profitirala pri tečajni razliki.«
Ključno vprašanje je, meni Preininger, kaj so banke vedele, ko so te kredite izplačevale. Ali so vedele, da lahko pride do bistvenega porasta švicarskega franka: »Če so to vedele in mi imamo dokaz, da so vedele, potem se niso enakopravno spuščale v to tveganje s kreditojemalcem. Torej, banka je vedela, da bo verjetno prišlo do bistvenega nihanja tečaja v prid švicarskega franka na dolgi rok, zato je bila pripravljena dati nekoliko nižjo obrestno mero. Ampak je pričakovala neke bistvene razlike in prihodke iz tega naslova, kar pa je seveda bilo zamolčano kreditojemalcem. In tu je srž tega problema.«
Opozorila iz bančnih prospektov, za kakšna tveganja gre, je Preininger ocenil za ohlapna, po njegovem jih je mogoče razumeti v smeri, da so želele banke zaščititi same sebe. Stranke zato zdaj niso pripravljene nositi negativnih razlik, ki so ogromne in v določenih primerih celo dosegajo znesek kredita, je pojasnil odvetnik. Kolikšna je ta v primeru, ki ga zastopa na sodišču, ni želel povedati, dejal je le, da je znesek praktično takšen, kot je bila glavnica kredita ob sklenitvi pogodbe, in to kljub osemletnemu rednemu odplačevanju posojila, kar pomeni, da njegova stranka dejansko ni odplačala ničesar. Na spletni strani sodišča je sicer razvidno, da gre za dva zneska v skupni višini več kot 91.000 evrov.
Poravnave med strankama zaenkrat ne bo, banka ocenjuje, da se ji to ne splača, je dejal Preininger. Ali bo sodnik Marko Čagran angažiral finančnega izvedenca, še tudi ni znano. Njegovo postavitev je predlagal Preininger, saj želi razjasnitvi stanje valutnih tečajev v času sklenitve in razveze posla, a je Zidar Klemenčičeva temu nasprotovala s pojasnilom, da gre za javne podatke, zato izvedenec ne more nadomestiti te pomanjkljivosti.
Sodnik Marko Čagran je dal stranema 30 dni časa za predložitev pisnih izjav predlaganih prič, nato pa bo presodil, koga bodo vabili na sodišče. Naslednji narok bo 14. januarja 2016.
