Kurji in drugi davki v zgodovinskem zrcalu

ZDA so »kot svetilnik gospodarske svobode in priložnosti« večino svoje zgodovine uspevale z zunanjetrgovinskim primanjkljajem.

Objavljeno
06. april 2018 21.48
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
V trgovinski vojni, ki jo je sprožil ameriški predsednik Donald Trump, je Evropa pridobila nekaj predaha, a že zaradi vse večjih napetosti med ZDA in Kitajsko ne sme ostati prekrižanih rok. Ekonomisti z obeh strani Atlantskega oceana soglašajo, da je najboljši prostor za razpravo Svetovna trgovinska organizacija.

Svetovna izvozna rekorderka Nemčija bi z s trgovinskim zaostrovanjem med ZDA in Kitajsko najprej celo pridobila, meni Galina Kolev iz kölnskega gospodarskega inštituta IW. Za domačo rabo bi bilo na voljo več poceni kitajskih izdelkov, ZDA pa bi tudi morale z nečim zapolniti prazni prostor, ki bi ga zapustila kitajska podjetja, in lahko bi vskočila evropska. A Trump še ni dokončno zaključil niti z grožnjami evropskim proizvajalcem, med njimi še posebej nemškim avtomobilskim, na srednji in dolgi rok pa bi tudi Evropa veliko škodo utrpela tudi, če bo sedanji ples gospodarskih velesil v svetovni trgovini s porcelanom in vsem drugim obračunal z gospodarskim odpiranjem. To je po drugi svetovni vojni prineslo neverjetni porast blagostanja tudi Stari celini.

ZDA so bile neto izvoznik samo po drugi svetovni vojni

Ameriškega predsednika k previdnosti pozivajo celo domači ideološki somišljeniki. Nekdanji senator Phil Gramm in Mike Solon, zdaj delujoča pri American Enterprise Institute, zavračata prepričanje, da trgovinska bilanca vpliva na gospodarsko rast in zaposlovanje. Navajata, da so ZDA trgovinske primanjkljaje beležile vse od leta 1607, ko so se angleški kolonisti izkrcali na obalah Jamestowna, pa do začetka druge svetovne vojne. »Kot svetilnik gospodarske svobode in priložnosti« so privlačile tujo delovno silo in kapital ter ustvarjale gospodarsko rast, kakršne človeška zgodovina še ni videla, po koncu druge svetovne vojne vse do sedemdesetih let minulega stoletja pa so ZDA gospodarsko prav tako cvetele s trgovinskimi presežki. A je bila tedaj večina razvitega sveta v ruševinah in so ZDA uživale pravi monopol pri proizvodnji, zato je izvoz trideset let presegal uvoz.

Globalna vojna, ki je uničila Evropo in Azijo ter za seboj pustila petdeset milijonov mrtvih, pa je bila zgodovinska anomalija, verjameta analitika. Ko sta Evropa in Japonska sredi sedemdesetih let dokončali obnovo, Južna Koreja in Tajvan pa industrializacijo, je sistem ustvarjanja bogastva na temelju trgovine in tržnih gospodarstev »zmagal v hladni vojni, sesul Sovjetsko zvezo, transformiral Kitajsko in prinesel blaginjo milijardam ljudi po vsem svetu«. V tem procesu je izginil tudi ameriški trgovinski presežek, kot odstotek bruto domačega proizvoda se je primanjkljaj povečal tako med »revitalizacijo« Ronalda Reagana kot med boomom Billa Clintona, medtem ko se je med štirimi od petih recesij med leti 1980 in 2008 znižal. Avtorja zavračata tudi tezo, da gre pri primanjkljajih za premajhno varčevanje, saj so ZDA trgovinske beležile tudi v času visokih proračunskih presežkov v desetletju po državljanski vojni ter pod predsednikom Clintonom: tudi v tem času je visoka rast privlačila tuji kapital.

Na relativnost Trumpovih zunanjetrgovinskih obtožb na njihov račun opozarjajo tudi nemški strokovnjaki. Ameriške carine na evropske avtomobile so res le četrtina tistih, ki jih na ameriške avtomobile nabija EU, a je bil v letu 2016 tržni delež ameriških proizvajalcev na evropskem trgu osebnih avtomobilov dvakrat višji od deleža nemških proizvajalcev v ZDA, navajajo pri IW Köln.

ZDA in Evropa se zavzemata za »prevzgojo« Kitajske

V ozadju teh številk se skrivajo tudi drugačni okusi, saj v ZDA največji del avtomobilske proizvodnje sestavljajo poltovornjaki, ki se v Evropi ne prodajajo dobro, za velik del ameriškega avtomobilskega izvoza v Evropo pa poskrbijo ameriške podružnice nemških avtomobilskih velikanov. Luksuzna vozila SUV, ki jih imajo vse raje tako Američani kot Evropejci, v ZDA proizvajajo tudi podjetja kot BMW, Daimler in Volkswagen – ter jih izvažajo v Evropo. Po drugi strani ameriška podjetja, ki v Evropi prodajajo klasične avtomobile, te v veliki meri proizvajajo na Stari celini. »Kazenske carine tega ne bodo spremenile in so zato čista simbolika,« so prepričani pri kölnskem inštitutu, za povrh pa spominjajo še, da evropske poltovornjake v ZDA že zdaj carinijo s petindvajsetimi odstotki »kurjih davkov«. Tako jih imenujejo še danes, potem ko je jih je predsednik Lyndon B. Johnson leta 1963 uvedel v zameno za nemške in francoske omejitve uvoza ameriške perutnine.

Tako nemški kot ameriški ekonomisti pa soglašajo z nujnostjo pritiska na Kitajsko za zmanjšanje državnih subvencij pri proizvodnji jekla, aluminija in številnih drugih izdelkov, a na obeh obalah Atlantskega oceana tudi verjamejo, da bi bilo to najbolje narediti v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Gramm in Solon sicer menita, da bi bil skrajni ukrep lahko celo izgon Kitajske iz WTO, carine pa tudi po njunem prepričanju prinašajo več težav kot koristi in to ne le zato, ker zmanjšujejo ameriško verodostojnost pri nasprotovanju nepravičnim trgovinskim praksam drugih držav. »Uničujejo delovna mesta v ZDA, škodijo ameriškim potrošnikom in ogrožajo gospodarsko rast.« Trump si lahko pripiše zasluge za opozarjanje na težave ameriških delavcev v starih industrijskih središčih, a »pravičnejša« trgovina ne bo vrnila delovnih mest v proizvodnji jekla in aluminija. Drugi analitiki pa ugotavljajo, da predsednikovo zmanjšanje birokratskih ovir za poslovanje in nižanje davkov za podjetja že prinaša hitro rast zaposlovanja v ameriškem gospodarstvu, zato bi bili kazenski ukrepi proti državam, ki ne manipulirajo s subvencijami, še toliko manj upravičeni.