Mojmir Mrak: »Morebitnega prihoda trojke ne bi demoniziral«

Ljubljana – »Zdaj se mi zdi ključno, da damo nekaj jasnih in konkretnih signalov, da smo začeli reševati probleme,« poudarja ekonomist Mojmir Mrak. Opozarja, da bomo verjetno morali zmanjšati vse velike proračunske postavke: maso plač v javnem sektorju, socialne transferje in pokojnine.

Profesor Mrak, za Sobotno prilogo ste pred kratkim zapisali, da ima Slovenija le še mesec dni časa, da zmanjša zaostanke pri izpolnjevanju sprejetih domačih nalog, sicer nam resno grozi zaprtje dostopa do mednarodnih finančnih trgov. Kaj moramo ta mesec še postoriti?

O tem sem govoril izključno v kontekstu tistega, kar smo obljubili evropskim partnerjem maja letos. Takrat so namreč bile sprejete nekatere obveznosti s časovnim načrtom njihovega izvajanja. Prvo preverjanje, kaj je bilo oziroma ni bilo uresničeno do konca septembra, nas čaka oktobra. Kaj je do konca meseca mogoče narediti? Prvič, imeti bi morali dokaj jasen koncept, kaj nameravamo storiti pri konsolidaciji javnih financ. Minister je sicer napovedal, da bodo tokrat to predvsem ukrepi na odhodkovni strani in za zajezitev sive ekonomije. Preteklih mesecev na tem področju nismo izkoristili optimalno, saj naj bi bili konkretni ukrepi predstavljeni šele v drugi polovici tega meseca. To objektivno zelo omejuje razpoložljivi čas za resen dialog in iskanje soglasja o njih. Drugič, treba bi bilo predstaviti, kako namerava država pripraviti, obravnavati in sprejeti izvedbeni zakon za uveljavitev zlatega pravila. Tretjič, zelo koristno bi bilo, če bi pokazali nekaj oprijemljivega pri privatizaciji vsaj dveh ali treh od 15 podjetij na seznamu. Govorim, na primer, o mandatu, ki bi bil podeljen mednarodno verodostojnemu podjetju za izvedbo tega procesa. Četrtič, v zvezi s problemom mednarodne konkurenčnosti države, ki je zelo kompleksen in torej dolgoročen za reševanje, bi bilo treba narediti akcijski načrt, kaj in kdaj nameravamo narediti za izboljšanje na tem področju.

Med nalogami do konca meseca ne navajam sanacije bančnega sektorja, kjer so resda nastale določene zamude, vendar so te delno tudi posledica problemov in zamud na strani evropskih partnerjev. Likvidacija dveh sicer majhnih bank je lahko argument za to, da so se resne spremembe na tem področju končno začele. Pri problematiki korporacijskega upravljanja se do konca meseca ne da narediti nič resnega, smo pa v zadnjih mesecih na tem področju naredili celo korak nazaj.

Je sploh mogoče kaj spremeniti na bolje v tako kratkem času glede na to, da že deset let zamujamo z reformami in ukrepi za povečanje konkurenčnosti?

Res je, časa je malo, zato se moramo osredotočiti na tisto, kar je v tem trenutku možno in tudi ključno. Je pa za to seveda najprej nujna politična enotnost vseh v koaliciji. Če tega ni, je zelo težko pričakovati pripravljenost socialnih partnerjev in družbe kot celote, da začnemo brez fige v žepu uresničevati nekatere nepopularne in dolgo odlagane ukrepe. Ta trenutek se mi zdi ključno, da bi dali nekaj jasnih in konkretnih signalov, da smo začeli reševati probleme.

Lahko pričakujemo še kakšen odpustek ali pa bi morali takoj, že v proračunu 2014, ki je zdaj v vladni proceduri, sprejeti nekatere javnofinančne reze, in če – kakšne?

Slovenija je, podobno kot še nekaj držav EU, maja letos dobila dodatno leto za zmanjšanje svojega javnofinančnega primanjkljaja. Čeprav moramo javnofinančni primanjkljaj zmanjšati na dogovorjeno raven do leta 2015, mora biti že proračun za leto 2014 zelo blizu tem številkam. Ker je zaradi sedanjih gospodarskih razmer nerealno pričakovati, da bi se prihodki bistveno povečali s povečanjem davkov, povečanje prihodkov na podlagi boljšega vključevanja sredstev iz naslova sive ekonomije pa je dokaj nezanesljivo – čeprav primer Hrvaške kaže, da je na tem področju v relativno kratkem času mogoče veliko narediti –, bo glavni del prilagajanja moral temeljiti na omejevanju odhodkov. Verjetno bodo nujna dodatna zmanjšanja v vseh velikih proračunskih postavkah, od mase plač v javnem sektorju, socialnih transferjev do pokojnin. Res je, to so nepopularni ukrepi, a drugih kratkoročno ne vidim. Da bi lahko vsaj na srednji rok proračunske omejitve delali bolj smotrno, je nujno, da se takoj pripravi vse, kar je nujno za vzpostavitev programskega proračuna. Šele ko bomo imeli ta instrument, bo možno zmanjševanje izdatkov na način, ki ne bo bolj ali manj linearen. Šele po obnovitvi gospodarske rasti, bo realno pričakovati, da bo tudi omejevanje javnofinančnih izdatkov postalo manj omejevano.

Kaj sledi, če teh domačih nalog ne opravimo in se nam zapre dostop do tujih finančnih virov? Skorajšnji prihod in program trojke? Je eskalacija političnih in socialnih napetosti v državi neizogibna?

Posledica morebitne dodatne omejitve našega dostopa do sredstev na mednarodnih finančnih trgih ali celo njegove prekinitve bi bila nujnost bistveno radikalnejšega javnofinančnega prilagajanja, kot smo ga poznali do zdaj, saj bi odhodke morali dokaj na hitro prilagoditi zmanjšanemu obsegu razpoložljivih sredstev. In to bi se dogajalo s trojko ali brez nje. Pri tem nočem špekulirati o tem, ali bo trojka prišla ali ne, in njenega morebitnega prihoda tudi ne bi demoniziral.