Tiskane izdaje
Ljubljana – Povsod po Evropi še vedno veljajo davčne prakse, ki nadnacionalnim podjetjem (multinacionalkam) in posameznikom omogočajo davčno izmikanje, ugotavlja drugo poročilo o evropskem projektu Beg kapitala. Raziskovalci ugotavljajo, da nadnacionalne družbe, tako imenovane multinacionalke, uživajo velike davčne ugodnosti.
Malo ali sploh nič davka za velikane
»Glavna ugotovitev letošnjega poročila o skritih dobičkih je, da države v razvoju na leto izgubijo 160 milijonov dolarjev zaradi multinacionalk, ki se zakonito ali nezakonito izognejo davku na dobiček,« pravi Aleš Šifrer iz Ekvilib Inštituta, ki pri projektu sodeluje kot slovenski partner ustanove iz Bruslja, evropske mreže Eurodad. Ta se ukvarja z vprašanji dolga in revščine. Z njo sodelujejo nevladne organizacije iz več evropskih držav.
Prvo poročilo o begu kapitala so raziskovalci objavili lani. »Rdeča nit drugega, letošnjega poročila je neposredna primerjava držav članic Evropske unije glede na njihove davčne politike, preglednost plačil davkov multinacionalk in njihov odnos do sodelovanja z najrevnejšimi državami pri oblikovanju mednarodnih davčnih standardov,« pravi vodja projekta v Sloveniji Aleš Šifrer. Letošnje poročilo o begu kapitala razkriva številne priložnosti velikih mednarodnih, nadnacionalnih družb – tudi multinacionalk –, da skrijejo svoje dobičke.«
Raziskovalci, povezani v projektu Beg kapitala, posebej poudarjajo, da države Evropske unije ponujajo multinacionalkam posebne davčne režime v obliki tako imenovanih podjetij za posebne namene, prek katerih dobičke multinacionalk, ki jih te ustvarijo v drugih državah, obdavčijo po nižji davčni stopnji od običajnih. »Primer za to je Luksemburg, kot so pokazala nedavna odmevna razkritja mednarodne zveze raziskovalnih novinarjev. Poleg njega je najbolj problematična država Nizozemska. Zanjo so ugotovili, da ima na svojem ozemlju ustanovljenih okoli 12.000 podjetij tako imenovanih nabiralnikov,« pravi Aleš Šifrer.
Multinacionalke spretno izkoriščajo ugodnosti iz davčnih sporazumov, ki jih sklenejo z drugimi državami, kar jim omogoča, da se izognejo plačilu davkov. »Ugotovili smo, da velike multinacionalke plačajo skupaj le 0,8 odstotka davka od dohodka pravnih oseb, mala in velika podjetja pa 33 odstotkov,« je še povedal poročevalec.
Slovenija posebej ne nadzira tujih družb
Nekdanja slovenska poslanka evropskega parlamenta Mojca Kleva Kekuš se je med svojim mandatom v Bruslju veliko ukvarjala prav z odlivi kapitala v davčno ugodna območja in sodelovala v skupini, ki je o tem pripravila obsežno poročilo. »Pri davčni utaji in goljufiji ne gre le za gospdoarski problem, temveč tudi vprašanje moralnosti in pravičnosti. Če državljani družbe plačujejo pravičen delež davkov, moramo enako zahtevati tudi od multinacionalk in bogatih ljudi, ki poznajo načine za izogibanje davkom,« navaja v stališču, ki ga povzema poročilo o skritih dobičkih.
Letošnje poročilo o begu kapitala s polnim naslovom Skriti dobički: vloga EU pri podpiranju nepravičenga mednarodnega davčnega sistema v povezavi z velikimi tujimi družbami omenja tudi davčne posebnosti Slovenije. »V Sloveniji ni nobenega zakona, ki bi urejal nadzor tujih družb,« navaja poročilo. Vanj je v poglavju o Sloveniji vključena razpredelnica, ki prikazuje veliko razliko med davčnimi plačili nadnacionalnih podjetij in številom zaposlenih ter dobički v njihovih odvisnih družbah v Sloveniji (glej razpredelnico s finančnimi indikatorji). »Iz razpredelnice pa ni razvidno, ali so podjetja znižala svoje v Sloveniji prijavljene dobičke, tako da so denar preusmerila iz države, še preden so prijavile davčnemu uradu,« poudarjajo poročevalci, ki so podatke zajeli iz Ajpesovih zbirk.
Davčne oaze niso tako daleč od nas
Po besedah Damjana Režka iz urada za preprečevanje pranja denarja davčne oaze niso le neka oddaljena eksotična območja: »Na Nizozemskem ima sedeže prijavljene 12.000 podjetij, med njimi je 500 največjih ameriških družb. Po družbah, ustanovljenih za posebne namene, je znana tudi Madžarska. V Španiji je ocenjena vrednost davčnih utaj 58 milijard evrov, kar je bistveno več, kot znašajo njihovi državni stroški za zdravstveni sistem. V Nemčiji se vsako leto opere od 30 do 60 milijard evrov denarja.«
»Dejstvo je, da boste številne prakse, ki jih danes razkrivamo prek primera Luksemburg, našli v učbenikih mednarodnega ekonomskega poslovanja. Transferne cene niso od včeraj. Strokovnjaki že dolgo opozarjajo nanje,« ugotavlja vodja centra za proučevanje mednarodnih odnosov pri fakulteti za družbene vede dr. Maja Bučar.
Po njenih besedah je na mednarodni ravni vse bolj v ospredju vprašanje obdavčitve pravice do izkoriščanja nacionalnih virov. Številne države v razvoju imajo velika naravna bogastva, ki so postala cilj multinacionalk. Pri tem si v revnih državah, ki nimajo druge izbire, zagotovijo podoben položaj kot pri neposrednih naložbah: naravno bogastvo revnih držav izkoriščajo, pri tem pa uživajo velike davčne ugodnosti. To je v tem času značilno za revne afriške države, pravi dr. Maja Bučar: »Ravno na področju črpanja naravnih virov poskušajo močne tuje družbe doseči čim daljše obdobje brez obdavčitve in koncesij, češ da bodo v zameno opravile geološke raziskave.«
Evropska komisija je študijo naročila pri računovdski hiši
Posebno močna skupina na globalni ravni so banke. Voditelji Evropske unije so z direktivo o javnem dostopu do podatkov o dejavnosti kreditnih ustanov znotraj Unije uvedli poročanje po državah, tako da morajo kreditne ustanove, torej banke, v svoja poročila vključiti podatke o prometu, plačanih davkih, prejeti pomoči in številu zaposlenih za vsako državo, v kateri poslujejo, poudarjajo poročevalci, ki sodelujejo pri projektu o begu kapitala.
»Bančni lobi pa je pri Evropski komisiji dosegel, da je naročila študijo, kako bo ta direktiva vplivala na pravico do zasebnosti podatkov lastnikov bank. Banke se torej še naprej borijo, da direktiva ne bi bila sprejela. Kaplja čez rob v tej povezavi pa je bilo, da je komisija to študijo naročila pri eni od največjih računovodskih hiš na svetu PricewaterhouseCoopers in zanjo plačala 300 tisoč evrov,« pravi vodja projekta Beg kapitala v Sloveniji Aleš Šifrer.
Po pojasnilih na spletni strani slovenskega partnerja projekta Beg kapitala Ekvilib Inštituta projekt financira Generalni direktorat za razvoj in sodelovanje Evropske komisije in Direktorat za mednarodno razvojno sodelovanje ministrstva za zunanje odnose republike Slovenije.
