Tiskane izdaje
Nemška ministrica za gospodarstvo Brigitte Zypries se zaradi kitajskih prevzemov nemških in evropskih visokotehnoloških podjetij obrača neposredno na predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja. Do zdaj je Nemčija skupaj s Francijo in Italijo na dvomljive vidike teh nakupov opozarjala pristojno komisarko Cecilio Malmström.
Socialdemokratska ministrica v pismu opozarja, da se Kitajska v Nemčiji in Evropi osredotoča na ključne industrije visoke tehnologije, zato zahteva večje pravice ugovora držav EU na takšne prevzeme. Kitajska je lani samo v Nemčiji nakupila 68 podjetij v skupni vrednosti 12,6 milijarde dolarjev, kar je bilo več kot v desetih letih pred tem.
Najbolj je odmeval prevzem augsburške proizvajalke robotov Kuka, ki ga je izvedel koncern Midea, zaradi ugovorov administracije takratnega ameriškega predsednika Baracka Obame pa je propadel poskus nakupa visokotehnološkega podjetja Aixtron.
Trg ne sme biti enosmeren
Kritiki kitajske industrijske politike opozarjajo, da problem ni le zavarovanje najsodobnejših tehnologij, ampak tudi recipročnost. »Prosti trgi ne morejo biti enosmerna ulica,« tudi Brigitte Zypries opozarja na številne ovire za podobne evropske nakupe na Kitajskem, njen državni sekretar Matthias Machnig pa je za nemško tiskovno agencijo DPA obsojal »državno usmerjeno, subvencionirano razprodajo podjetij ključnih tehnologij«.
Nemčija je julija okrepila svojo pravico do ukrepanja pri prevzemih podjetij iz oboroževalne industrije in telekomunikacij, a imajo države članice EU pri tem omejene pristojnosti. Zypriesova je evropsko komisijo že zaprosila za ukrepanje skupaj s kolegoma iz Francije in Italije ter zdaj podpira, da se s tem ukvarja njen predsednik. Po poročilih iz Bruslja bo Jean-Claude Juncker predloge poostrenih preverjanj tujih prevzemov v Evropi predstavil sredi septembra.
Tri osrednje evropske države pričakujejo ukrepe pri državno subvencioniranih prevzemih ali takšnih z nerealnimi cenami, rade pa bi tudi nove pristojnosti za obrambo pred »prevzemi kot delom strateške industrijske politike«. A še niso navedli vseh industrijskih vej, ki bi jih radi zaščitili, in tudi v Evropi se vsi ne strinjajo z zaskrbljenostjo zaradi kitajskih investicij. Številne članice EU sploh nimajo uradov za nadzor nad tujimi investicijami, več članic pa odkrito nasprotuje takšnim ukrepom, med njimi Nizozemska in Španija. Tem se pridružujejo menedžerji nekaterih že prevzetih podjetij, med njimi direktor že znamenite Kuke Till Reuter, ki v intervjuju za časopis Handelsblatt poudarja gigantski trg, ki se jim je odprl s kitajskim prevzemom.
Na zavore pritiska tudi Kitajska
Tudi nekateri drugi strokovnjaki ne vidijo preveč agresivne kitajske gospodarske politike do tujine, ampak verjamejo, da Kitajci veliko varčujejo in zato iščejo možnosti za investicije v tujini, potem ko so se v domači težki industriji, nepremičninah in infrastrukturi dobički že močno zmanjšali. Medtem pa Kitajska sama naznanja omejitve za investicije domačih podjetij v tujini. Za zdaj omenjajo predvsem sektorje nepremičnin, hotelov, zabave in športa, kjer se, kot poroča tiskovna agencija Reuters, vlada pritožuje nad »iracionalnimi investicijskimi trendi«.
V Pekingu nakazujejo tudi zgornje finančne meje za investicije v tujini, saj so te v preteklih letih že sprožile pritisk na finančne rezerve ter s tem na domačo valuto. V omenjenem poročilu ne govorijo o morebitnem omejevanju investicij v tujo visoko tehnologijo, čeprav navajajo, da naj bi v tujini podpirali predvsem investicije v koridorjih tako imenovane nove svilne ceste.
Pekinški vrh o tej velikopotezni gospodarski pobudi je letos spomladi skupaj s predstavniki več kot sto držav obiskala tudi nemška ministrica za gospodarstvo, a je ob milijardnem projektu na območjih antičnih trgovinskih poti poudarjala predvsem odpiranje trgov in enakopravnost tujih podjetij. Tudi številni drugi zahodni predstavniki in opazovalci govorijo o »enosmerni poti« in »globalizaciji s kitajskim pečatom«, ki avtokratskim in protekcionističnim državam ne postavlja zahtev, medtem ko Evropska unija v trgovinskih odnosih načelno vztraja pri enakih pogojih za vse.
Podpredsednik evropske komisije Jyrki Katainen je v Pekingu poudaril nujnost upoštevanja tržnih pravil in mednarodnih standardov, potem ko je Evropska unija lani v Svetovni trgovinski organizaciji WTO nasprotovala zvišanja statusa Kitajske v tržno gospodarstvo. Najpomembnejši predmet spora je bilo sicer subvencionirano jeklo, a prepiri zaradi nakupov evropskih podjetij visoke tehnologije kažejo, da so zamere tudi drugod.
V centru je nova svilna pot
Nekateri zahodni analitiki celo ocenjujejo, da je projekt nove svilne poti še najbolj namenjen kitajskemu izvozu presežnih kapacitet ter uvozu surovin in energije, ki jih država potrebuje za nadaljevanje svoje desetletja fenomenalne gospodarske rasti ter zagotavljanje političnega miru. Peking naj bi v Aziji želel doseči tudi strateško pariteto z ZDA in večji vpliv na azijske in evropske države, domneva Brookingsov Kadira Pethiyagoda. Njegov kolega Philippe Le Corre dodaja, da je eden najpomembnejših kitajskih ciljev doseg gigantskega in zelo bogatega trga Evropske unije s petsto milijoni potrošnikov.
Kitajska medtem že povečuje svojo navzočnost v vzhodni in srednji Evropi, ocenjuje francoski analitik in navaja redna srečanja voditeljev evropskih držav s kitajskimi, projekte kitajskih državnih podjetij v Srbiji, na Madžarskem in drugod ter prevzem grškega pristanišča. Čeprav nekatere od teh poslov še pregledujejo evropski varuhi konkurence, večina vzhodno in srednjeevropskih držav podpira kitajske investicije v infrastrukturo in druge pomembne projekte za gospodarski razvoj.
V zahodnoevropskih državah, kjer Kitajci raje kupujejo podjetja visoke tehnologije, so bolj zaskrbljeni in opozarjajo, da trgovinska zbornica EU na Kitajskem skupaj s tamkajšnjo ameriško trgovinsko zbornico že več let svari pred velikimi težavami evropskih in ameriških investicij na Kitajskem. Pri načrtih nove svilne poti ZDA že zdaj zahtevajo večje sodelovanje zasebnih podjetij, Indija, ki se pekinškega vrha sploh ni udeležila, pa svari pred financiranjem teh projektov z dolgovi in brez zadovoljive transparentnosti.
