»Nemško gospodarstvo ostaja v dobri kondiciji«

Ljubljana − Nemško gospodarstvo je v dobri kondiciji, pričakovati je njegovo trdno rast. Velik izziv za nas pa so demografske spremembe, zato ne bi smeli biti preveč zadovoljni s seboj, je za Delo povedala podpredsednica nemške centralne banke Claudia Buch.

Gospa Buch, slovensko in nemško gospodarstvo sta tesno povezani. Nemčija je naša največja trgovinska partnerica in najpomembnejši izvozni trg. Po septembrskih napovedih ekonomskega inštituta iz Kiela naj bi vaš BDP letos zrasel za 1,8, v 2016 za 2,1 in v 2017 za 2,3 odstotka. V kakšni kondiciji je torej zdaj nemško gospodarstvo, kaj si lahko obeta za naprej?

Nemško gospodarstvo je v dobri kondiciji. Pričakujemo trdno rast, ki bo višja od potencialne rasti BDP. Domače povpraševanje se krepi zaradi višje zaposlenosti, višjih plač in nizke stopnje inflacije. Tudi depreciacija evra podpira zunanje povpraševanje. Dodatno nemškemu gospodarstvu pomagata visoka konkurenčnost in kvaliteta izdelkov. Nemška podjetja imajo zelo gosto mrežo dobaviteljev, vključno s slovenskimi, in jim koristi mednarodna delitev dela. V tem kontekstu je pa treba omeniti, da ni samo nemško gospodarstvo tisto, ki deluje dobro na globalni ravni. Tudi nekatere države evrskega območja so povečale svojo konkurenčnost, makroekonomska neravnotežja znotraj območja z evrom so se zato znatno zmanjšala. Kar zadeva dolgoročno perspektivo za nemško gospodarstvo, pa imamo kar nekaj pomembnih izzivov, predvsem kar zadeva demografske spremembe. Na splošno pa Nemčija zdaj ne bi smela biti preveč zadovoljna s seboj zaradi trenutno dobrih gospodarskih razmer.

Nemčija je sicer zdaj tudi sanjska dežela za tisoče beguncev in migrantov. Kako vidite begunsko krizo? Ali vaša država zdaj potrebuje kakšne keynesijanske ukrepe ekonomske politike, da bi se soočila s temi izzivi?

Begunske krize ne bi smeli ocenjevati samo z ekonomskega vidika. To je najprej in predvsem humanitarna kriza. Za Nemčijo bo velik izziv, da bo vse begunce integrirala v družbo in na trg dela. Za zdaj je še prezgodaj, da bi lahko v celoti ocenili ekonomske učinke, vključno s kratkoročnimi fiskalnimi potrebami. Vendar pa ne vidim nobene potrebe za programe, ki bi jih financirali s povečanjem dolga. Na dolgi rok pa priseljevanje povečuje možnosti za ublažitev nemških demografskih težav. Da bi to delovalo, je ključno šolanje migrantov in njihova integracija na trg dela.

Kako pa vidite aktualni evropski paradoks: evrsko območje je preplavljeno s skoraj zastonj denarjem, po drugi strani pa banke šibko posojajo in tudi novih naložb je malo. Kako se spopasti s tem?

Da, povečanje produktivnosti in naložb je velik izziv za Evropo. Okrevanje v evrskem območju je počasno zaradi strukturnih težav in nizke rasti produktivnosti. To so izzivi, ki se jih ni mogoče lotiti z monetarno politiko. Namesto tega potrebujemo druge politike za povečanje dolgoročne rasti in produktivnosti, najboljši nabor politik pa je različen od države do države. Na primer, višja produktivnost zahteva naložbe v šolanje in pridobivanje veščin. Pomembno je tudi zmanjšanje še obstoječih ovir med trgi, saj s tem konkurenca lahko izboljša razpoložljivost blaga in storitev. Poleg tega pa velja še omeniti, da v več evrskih državah visok javni in zasebni dolg ovirata preusmerjanje finančnih sredstev v produktivne naložbe.

Zdajšnja politika kvantitativnega sproščanja, ki jo vodi ECB, sproža tudi tveganja za finančno stabilnost. Kako vi to vidite?

Izgledi za stabilnost cen zahtevajo bolj ohlapno denarno politiko. Vendar pa nizke obrestne mere lahko povzročijo tudi preveliko prevzemanje tveganj na finančnih trgih. Te lekcije smo se naučili v preteklosti in seveda se zelo zavedamo nastajajočih tveganj. V Nemčiji smo pozorni na oboje: tveganja na nepremičninskem trgu in na ranljivost finančnih inštitucij v povezavi z obrestnim tveganjem. Kar zadeva nepremičninski trg, se nekatere cene povečujejo, a ne zaradi pomembnega povečanja hipotekarnih kreditov ali razrahljanih kreditnih zahtev. Kot previdnostni ukrep na tem področju je Nemški svet za finančno stabilnost pred kratkim predlagal, da bi pripravili pravno podlago za makroprevidnostne ukrepe, ki bi ciljali na nepremičninski trg, eden takih je, recimo, razmerje med posojilom in vrednostjo. Prav tako potrebujemo izboljšane podatke za spremljanje tveganj na nepremičninskem trgu − to je zelo visoko na naši agendi.

Drugo vprašanje pa je, ali naj evrosistem pri sprejemanju odločitev o denarni politiki upošteva tudi zadeve, povezane s finančno stabilnostjo. Znotraj jasnega mandata za ohranjanje stabilnosti cen bi se ukvarjali s finančno stabilnostjo, le če bi finančne nestabilnosti vplivale na izglede za stabilnost cen. Drugače pa bi monetarna politika lahko tvegala, da izgubi izpred oči svoj prvi cilj.

Ko govorimo o tveganjih, se ta kar vrstijo: za nami so strmi padci na kitajskem delniškem trgu, mnogi se sprašujejo, kaj bo po tem, ko bo ameriška Federal Reserve končno dvignila obrestne mere. Kako vidite ta tveganja iz zunanjega okolja? Padec na kitajskem delniškem trgu je v dobršni meri reakcija na močan porast cen delnic v zadnjem letu. Po drugi strani pa se kitajske korporacije le v manjši meri financirajo prek borze. Prav tako imajo kitajska gospodinjstva le manjši del svojega premoženja v delnicah. Učinki na agregatno potrošnjo so tako verjetno omejeni. Po drugi strani pa je zdaj težje oceniti učinke [tega padca] na druge borze, ne le na Kitajskem, pač pa tudi na drugih nastajajočih trgih. Zelo pazljivo moramo spremljati tveganja, povezana z zmanjšanjem zaupanja v splošne gospodarske razmere.

Pred dvema, tremi meseci se je veliko govorilo o Grčiji in možnem grexitu, zdaj pa je to razpravo nekako zasenčila begunska kriza, pomembna tema, zlasti v Nemčiji, je tudi afera Vokswagen. Kako v tem kontekstu vidite aktualne razmere in trende v evrskem območju?

Gospodarski položaj v evrskem območju se je na splošno stabiliziral. Zadnje napovedi za evrsko območje nakazujejo postopno povečanje gospodarske rasti. Dodatno se zdi, da se zmanjšujejo gospodarske razlike v evrskem območju. To so dobra znamenja, kljub škodljivim učinkom primera Volkswagen za Nemčijo in celotno avtomobilsko industrijo.

Kako pa vidite razmere v Sloveniji, kjer so bile sicer gospodarske napovedi za letošnje in prihodnje dve leti nedavno popravljene navzgor, s stopnjami gospodarske rasti prek dveh odstotkov?

Slovenija je zelo dober primer, da se reforme na koncu izplačajo. To je opogumljajoče znamenje. Šli smo skozi dolgo pot, da bi reformirali institucije v evrskem območju in povečali odpornost sistema – z izboljšanim paktom stabilnosti in rasti, evropskim mehanizmom stabilnosti in nazadnje še z bančno unijo. Kljub napredku v zadnjih letih se lahko institucionalni okvir unije razvija še naprej. Zame je pri tem vodilno načelo, da morajo biti odgovornosti in nadzor pravilno uravnoteženi. Kakršnikoli koraki k skupni odgovornosti bi morali biti pogojeni s prenosom suverenih pravic na evropsko raven.