Neustavnost »striženja« v Avstriji še ne pomeni zmage slovenskih obvezniških osmoljencev

Lastniki podrejenih obveznic, ki jih je država ob sanaciji bančnega sistema izbrisala, so pred kratkim dobili dodatno upanje, da bo naše ustavno sodišče tak poseg razveljavilo. Avstrijsko ustavno sodišče je namreč sredi poletja razveljavilo zakon o sanaciji avstrijske banke Hypo Alpe-Adria, s tem pa tudi kot neustavno spoznalo razlastitev podrejenih obveznic te banke.

In zakaj je avstrijski primer tako pomemben za razlaščene slovenske lastnike podrejenih obveznic? Znano je, da je pri nas država na podlagi evropskih pravil, ki so za odobritev državne pomoči bankam zahtevala porazdelitev stroškov reševanja na delničarje in podrejene upnike ter začela veljati avgusta 2013, decembra istega leta v celoti razlastila vse imetnike podrejenih finančnih instrumetov NKBM, NLB, Abanke, Factor banke in Probanke, lani pa še Banke Celje. Skupna vrednost tega izbrisa oziroma striženja je dosegla približno 600 milijonov evrov.

Avstrijski izbris terjatev

Prav pri dokapitalizaciji in sanaciji Hypo banke je Avstrija zaradi omenjenih evropskih pravil o državnih pomočeh prav tako morala privoliti v striženje imetnikov podrejenih obveznic. Lani je avstrijski parlament tako sprejel zakon, po katerem so lastniki podrejenih obveznic te banke, za katere jamčila Dežela Koroška izgubili 890 milijonov evrov oziroma približno 90 odstotkov svojih terjatev.

A različni upniki Hypa, med njim avstrijske in nemške banke, zavarovalnice in skladi, so vložili ustavne pritožbe in najvišje avstrijsko sodišče je zakon, ki je omogočil izbris, razveljavilo. Avstrijski ustavni sodniki so presodili, da je šlo za kršitev pravice do lastnine, saj da je posegla v lastninsko pravico le nekaterih upnikov. Zapisali so, da je država razlikovala med lastniki podrejenih obveznic, saj je razlastila le tiste obveznosti banke, ki so zapadle pred 30. junijem 2019. Poleg tega je bilo po mnenju avstrijskih sodnikov neustavno, da je država jamstvo Dežele Koroške odpravila le pri nekaterih upnikih. Avstrijska odločitev pomeni, da bodo »postriženi« upniki za svoje terjatve skupaj z obrestmi prejeli okoli 900 milijonov evrov.

Tudi v Sloveniji so se lastniki podrejenih finančnih instrumetov pa tudi bančnih delnic obrnili na ustavno sodišče, saj menijo, da so določila zakona o bančništvu, ki je izbris omogočil, neustavna. Na ustavnem sodišču je zdaj že 27 takih zahtev oziroma pobud. Sporen pa naj bi bil predvsem retroaktiven poseg v pridobljene pravice in kršenje pravice do pravnega sredstva. A ker so naši ustavni sodniki pred dokončno presojo za odgovor na določena vprašanja prosili evropsko sodišče v Luksemburgu, odločitve še ni mogoče pričakovati kmalu.

Razplet v Avstriji pa je obvezniškim osmoljencem vlil upanje, da bo tudi pri nas vendarle kmalu sprejeta odločitev v korist upnikov. So takšna pričakovanja upravičena ali ne?

Različna razloga neustavnosti

Pravnik dr. Lojze Ude sodi med tiste, ki menijo, da je šlo pri striženju slovenskih lastnikov podrejenih obveznic za neustaven poseg. Vendar ocenjuje, da odločitev avstrijskega sodišča ne vzbuja posebnega upanja, da bo tudi pri nas odločitev v korist lastnikov izbrisanih obveznic, saj avstrijski primer za slovenskega ni neposredno uporaben. Ude pojasnjuje, da gre v avstrijskem primeru za drug razlog neustavnosti, in sicer za razlikovanje znotraj iste skupine upnikov, pri nas pa so bili izbrisani vsi podrejeni upniki. Pri tem Ude poudarja, da se avstrijsko sodišče izrecno ni spuščalo v drugo vsebino izbrisa obveznic.

»Absolutno pričakujem, da bo tudi naše ustavno sodišče ugotovilo, da je šlo za poseg v človekove pravice, vprašanje pa je, v kakšnem obsegu bo razveljavilo zakon o bančništvu,« po avstrijski razsodbi pravi odvetnik nekaterih razlaščenih lastnikov podrejenih finančnih instrumentov Miha Kunič. Dodaja, da je naše ustavno sodišče, že ko se je z vprašanji obrnilo na evropsko sodišče, prepoznalo poseg v lastninsko pravico.

Neenaka obravnava upnikov

Na pripombo, da v slovenskem primeru ni šlo za različno obravnavo podrejenih upnikov kot v primeru Avstrije, pa Kunič pravi, da pri nas odločbe o izrednih ukrepih, ki so ta izbris odredile, temeljijo na ocenah svetovalcev in ne pooblaščenih revizorjev. Če bi bilo obratno, bi bile po njegovih besedah banke v boljšem kapitalskem stanju, s tem pa bi bili tudi lastniki podrejenih obveznic različno obravnavani.

Sicer pa Kunič ugotavlja, da so bili je tudi v Sloveniji upniki različno obravnavani. »Republika Slovenija je dokapitalizirala banke, ne da bi delničarje in lastnike podrejenih finančnih instrumentov vprašala, kot ji to nalaga še vedno veljavna zakonodaja, ali bi bili oni pripravljeni dokapitalizirati banke oziroma terjatve pretvoriti v kapital,« pojasnjuje.

Lovljenje zastaralnih rokov

Ker se čaka na mnenje evropskega sodišča, odločitve naših ustavnih sodnikov verjetno ni mogoče pričakovati pred letom 2016, kar pa je lahko težava predvsem za tiste vlagatelje, ki bi hoteli vložiti odškodninske tožbe. Zdaj z njimi čakajo, ker so drage. Kunič je že pred časom pojasnil, da se bo zastaralni rok za tako potezo za pravne osebe iztekel v treh letih, tak pa je tudi previdnostni rok za male vlagatelje. Za izbris obveznic NKBM, NKBM, Abanke, Probanke in Factor banke je to december 2016, za obveznice Banke Celje pa november 2017. Če bodo določila zakona o bančništvu razveljavljena, bodo odškodninsko odgovorne banke, sicer pa Banka Slovenije. Kunič je ustavnemu sodišču že predlagal, da do njihove odločitve zastaralni roki ne bi tekli, a se ustavni sodniki do tega še niso opredelili.

Kot je mogoče razmeti Kuniča, se zadeva lahko še dodatno zaplete zaradi odločitve evropskega sodišča v primeru nizozemske banke SNS Reaal, da odškodninska tožba ni mogoča, dokler se ne konča vsebinska presoja, torej na upravnem sodišču. Pri nas je upravno sodišče namreč zavrglo večino tožb, ki so jih proti Banki Slovenije – ta je izdala izredne odločbe – vložili upniki, kot so zavarovalnice in pokojninske družbe. V zadnjem času pa so upravna sodišča tako kot že prej sodišča v drugih zadevah, povezanih s sanacijo bank, začela postopke prekinjati, saj hočejo počakati na odločitev ustavnega sodišča.

To pa obvezniške osmoljence, ki nameravajo v primeru neuspeha na ustavnem sodišču vložiti odškodninsko tožbo, postavlja v vse bolj neugoden položaj. Ne le da bi zaradi lovljenja zastaralnih rokov lahko bili prisiljeni v vlaganje preventivnih tožb, ampak tudi ne vedo, koga naj tožijo, saj odločitev ustavnih sodnikov lahko vpliva tudi na to, kdo je odškodninsko odgovoren.