Osemsto milijonov ljudi in milijarda evrov trgovine

Pogajanja za sklenitev območja proste trgovine med ZDA in Evropsko unijo so se začela sredi leta 2013, po prvih, očitno preoptimističnih načrtih pa naj bi se končala do konca letošnjega leta. Tudi v šestem krogu pogajanj, ki teče, se stališča še niso zbližala, tako da se zaključek procesa odmika vsaj za eno leto.

Pogajanja so zelo zahtevna, saj so med staro in novo celino velike vsebinske razlike. Težave so predvsem na področjih kmetijskih pridelkov in hrane, ker želi EU še naprej ščititi trg pred gensko predelanimi organizmi iz ZDA, trd oreh pa je tudi oblikovanje mehanizmov za reševanje sporov.

ZDA in EU že zdaj trgujeta z blagom in storitvami v vrednosti dveh milijard dolarjev na dan. EU naj bi TTIP prinesel do 119 milijard evrov dodatne koristi na leto. Podobno ugoden naj bi bil za ZDA. Z njim pa naj bi prišli do največjega območja proste trgovine na svetu, ki bo zajelo 820 milijonov ljudi in več kot tisoč milijard dolarjev letne menjave.

Trgovina med obema čezatlantskima partnericama je že zdaj razmeroma poenostavljena, saj so velik del carinskih ovir odpravili že v prejšnjih desetletjih s postopnim rahljanjem pravil znotraj mehanizmov GATT in pozneje WTO. Predlogi, ki so zdaj na mizi, gredo precej dlje in vsebujejo mnogo določb, ki se zdijo na prvi pogled logične in koristne.

Segajo od tega, kako zagotoviti univerzalne (na vseh trgih uporabne) naprave za polnjenje električnih avtomobilov, prek shem, po katerih bi poenotili regulativo za vstop na trgu. Konkretno to na primer pomeni, da evropski izvozniki avtomobilov ne bi bili več prisiljeni proizvajati vozil z drugačnimi stranskimi ogledali, smerniki in amortizerji, ker se ameriška tehnična regulativa v teh »podrobnostih« pač razlikuje od evropske.

Bolj konroverzna pa je odprava regulativnih ovir na področjih, ki segajo k hrani in zdravilom. Poenotenje pravil na obeh straneh ocena, ki bi olajšalo (beri povečalo) trgovino, bi seveda pomenilo odpravo nekaterih standardov, ki jih okolja, kjer veljajo, pogosto razumejo kot ukrep, ki je koristen za varno uporabo živil. Na eni strani gre za to, da bi Američani lahko v Evropi prodajali živilske proizvode iz genetsko spremenjenih rastlin, ne da bi jih kot take označevali, po drugi strani pa bi se Amerika morala prenehati »zmrdovati« nad izdelki, kot je denimo sir iz toplotno neobdelanega mleka.

Kritiki sporazuma na stari celini zato ne opozarjajo samo, da je pisan na kožo velikim podjetjem in da v poglavjih, ki govorijo o zaščiti vlaganj, potencialno celo spodkopava suverenost držav, pač pa se bojijo, da bi njegova uveljavitev preveč »amerikanizirala« Evropo in ogrozila nekatere pomembne pridobitve gospodarsko uspešnih desetletij po drugi svetovni vojni. Gre za rahljanje standardov glede varnosti hrane, politik ohranjanja okolja in varovanja pravic delavcev. Prav tako opozarjajo, da lahko sporazum odpre pot večjemu vplivu zasebnih podjetij na področjih, kot so preskrba z vodo, zdravstvo ali izobraževanje – zasebni sektor bi to seveda izkoristil za povečanje lastnih dobičkov na račun javnih koristi.

Pomembni so tudi očitki, da pogajanja potekajo zelo netransparentno. Praktično vsi dokumenti, ki »krožijo« v njih, so zaupni. Zunaj pogajalske skupine pri evropski komisiji imajo dostop do dokumentacije samo vodilni člani odbora za mednarodno trgovino v evropskem parlamentu. Objavljen ni bil niti pogajalski mandat, se pravi vsebinsko območje, v katerem si bo EU prizadevala za kompromis, ki ga ima komisija.

»Ko smo zavrnili Acto, smo dokazali, da je evropski parlament lahko kritičen do mednarodnih dogovorov in da smo sposobni oblikovati lastno mnenje. Tudi v pogajanjih za TTIP je vprašanje transparentnosti bistveno in vsaj osnovni dokumenti morajo biti javni,« je pred kratkim povedal predsednik komisije EP za mednarodno trgovino Bernd Lange. Evropski parlament bo tisto telo, ki bo na koncu sprejelo zavezujočo odločitev glede proste trgovine.