Tiskane izdaje
Britanski minister za finance se spopada s posledicami odločitve o brexitu: lotiti se bo moral 25 milijard funtov velike proračunske luknje, ki je po mnenju neodvisnega raziskovalnega inštituta IFS nastala zaradi posledic referendumske odločitve o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije.
Philip Hammond je po študiju na Oxfordu opravljal različne naloge v več podjetjih, leta 1997 pa so ga kot člana konservativne stranke izvolili za poslanca v britanskem parlamentu. Vse od takrat deluje v vrhu britanske politike, leta 2010 je postal minister za promet, leto pozneje minister za obrambo, pred dvema letoma pa britanski zunanji minister. Po junijskem referendumu, na katerem so se britanski volivci odločili za izstop Velike Britanije iz EU, je v novi vladi Therese May postal novi britanski finančni minister.
Hammond velja za človeka, ki se zaveda izjemne pomembnosti finančnega sektorja za britansko gospodarstvo, zato zagovarja tako imenovani mehki brexit, s katerim bi britanske finančne ustanove ohranile dostop do skupnega evropskega trga tudi po izstopu države iz EU.
Kot finančni minister v zelo težkem času po referendumski odločitvi o brexitu se je znašel v kočljivem položaju: zaradi posledic referendumske odločitve se bo moral spopasti s 25 milijard funtov veliko proračunsko luknjo, kakor je pokazala raziskava neodvisnega britanskega ekonomskega raziskovalnega inštituta IFS (Institute for Fiscal Studies), objavljena prejšnji teden.
Zaradi nižje gospodarske rasti bodo davčni prihodki v državno blagajno nižji za 31 milijard funtov, Velika Britanija pa bo prihranila samo šest milijard funtov na leto, potem ko ji po izstopu iz EU ne bo več treba plačevati tega zneska v skupno evropsko blagajno.
V letih 2019 in 2020 bo Velika Britanija predvidoma imela 14,9 milijarde funtov primanjkljaja namesto 10,4 milijarde funtov presežka, kolikor ga je še marca letos napovedoval tedanji finančni minister George Osborne.
Poleg tega vlade drugih držav članic EU razumljivo pritiskajo na britansko vlado, naj čim prej jasno pove, kakšne odnose pričakuje z EU po izstopu Velike Britanije iz skupne evropske povezave, hkrati pa se zdi, da se Velika Britanija še ni dokončno odločila, kaj natančno bi res rada in kako tesne povezave z EU bi rada ohranila v prihodnje.
Hammond je tako prejšnji torek izpustil že drugo zaporedno mesečno srečanje finančnih ministrov držav članic EU, na katerem so razpravljali o davčnih utajah in pranju denarja, in v Bruselj poslal svojega namestnika Davida Gauka.
Hammondova odsotnost na tokratnem srečanju finančnih ministrov po mnenju mnogih pravzaprav potrjuje, da se Velika Britanija izogiba svoji odgovornosti, ki jo ima še vedno kot polnopravna članica EU, ter ustvarja vzdušje negotovosti, ki ne koristi ne Evropski uniji ne Veliki Britaniji.
