Tiskane izdaje
Preden smo ga srečali prvič, so nas posredniki, ki so nam pomagali priti v stik z njim, opozorili, da prihaja z Balkana in da velja to upoštevati pri komunikaciji z njim. Pa ni bil Miodrag Kostić nič drugačen od poslovnežev, s katerimi se pogovarjamo običajno, le ena razlika je resda bila: potem ko je z zasebnim letalom pristal na portoroškem letališču, je bil ob njem neprestano neki možakar, vendar ni bil njegov tajnik, kot smo ugibali sprva, ampak telesni stražar. Tako bogati ljudje pač ne morejo hoditi sami po svetu, so nam razložili.
Njegovo premoženje naj bi bilo vredno več kot pol milijarde evrov. Sodi med najbolj bogate ljudi na Balkanu, velja za najbogatejšega Srba, pod palcem naj bi imel več kot Miroslav Mišković, eden največjih srbskih tajkunov, v Sloveniji znan kot lastnik družbe Delta Holding, ki se je omenjal tudi kot morebitni kupec Mercatorja, v Ljubljani pa je nedavno postavil luksuzni hotel Intercontinental, na otvoritvi katerega pa ga ni bilo, saj mu sodišče ni dovolilo zapustiti Srbije. Ko so se pojavile informacije o težavah Kostićeve AIK banke, zaradi katerih je zastal postopek prevzema Gorenjske banke pri nas, so ga nekateri že želeli primerjati z Ivico Todorićem. Čeprav med tistimi, ki ga poznajo, velja, da je od propadlega Hrvata bolj inteligenten in da se ne obkroža s samimi kimavci, torej da zna bolje od Todorića izbirati ljudi, s katerimi sodeluje.
Pri nas si je izbral Igorja Štembergerja iz Ilirike, bančnico Mileno Lah iz uprave nekdanje Probanke, Igorja Jurija Pogačarja iz propadlega Ram Investa, ki si ga je javnost morda najbolj zapomnila po aferi oddaje nepremičnine nacionalnega preiskovalnega urada, najel pa je tudi storitve Andreja Kraška, nekdanjega šefa agencije za varstvo konkurence, zdaj pa odvetnika.
»Uspeh na vsakem področju« – to je cilj, ki so ga zapisali na spletnih straneh družb v lasti tega srbskega tajkuna. Njegovemu aktualnemu prevzemnemu načrtu pri nas, prevzemu Gorenjske banke, se minuli teden nista mogla izogniti niti premiera obeh držav, čeprav sta javno poudarjala, da gre za stvari, ki so v pristojnosti neodvisnih regulatorjev. Po večtedenskih ugibanjih je pred dnevi postalo tudi uradno, da je Srbska narodna banka glede Kostićeve AIK banke ugotovila nepravilnosti in da bi vsak prevzem podrejene družbe zunaj Srbije lahko prispeval k večjemu tveganju in bi lahko potencialno ogrozil njen finančni položaj.
Ali sta predsednika vlad Slovenije in Srbije kakšno rekla tudi o tajnih poročilih varnostno-obveščevalne službe na Kostićev račun, Sova ga namreč skrbno spremlja, ni znano. Svoje komentarje na posel prevzema Gorenjske banke so dodale tudi posamezne politične stranke: SD ugotavlja, da ni strateški investitor, ki ga slovenska banka potrebuje, SMC opozarja na nujno pravno nespornost posla, Levica pa ga primerja s Todorićem, ki mu je noge spodnesel (tudi) prevzem Mercatorja.
Nakupne ponudbe daje na vse strani, zato se v zadnjem času razmeroma pogosto pojavlja v slovenskih medijih. Med drugim je bil tako med interesenti za portoroško Marino, kupil je delež v tamkajšnjem letališču, je solastnik Gorenjske banke in si jo, kot rečeno, želi prevzeti, poskušal je kupiti tudi delež banke DBS, a je v finalu te »tekme« zmagala domačinka Alenka Žnidaršič Kranjc oziroma njena skupina Prva Group. Kostićeva prva večja investicija pri nas je bil nakup portoroškega hotela Kempinski Palace, prvi posel v Sloveniji pa je sklenil leta 1984, in to s celjskim Emom, s katerim je nato še nekaj časa sodeloval kot zastopnik družbe Weishaupt, podjetja, ki je znano predvsem po proizvodnji gorilcev za velike industrijske pogone.
Rodil se je leta 1959 v Vojvodini, v Vrbasu, končal je ekonomsko fakulteto v Novem Sadu, kot pravi sam, pa pripada prvi generaciji, ki je v nekdanji SFRJ diplomirala iz informacijske tehnologije. Takoj po diplomi leta 1983 je odprl podjetje za trgovino, uvoz in izvoz, pri čemer mu je pomagala mati, ki je menda komaj omehčala očeta, sicer prepričanega komunista, da je najel hipotekarno posojilo in zanj zastavil družinsko hišo. Tako je dobil začetni kapital v višini 40 tisoč dolarjev, kar je bilo za tiste čase ogromen kup denarja, in začel je graditi imperij holdinške družbe MK Group, ki deluje v poljedelstvu, živilski industriji, turizmu, bančništvu. Bil je tudi profesionalni nogometaš, leta 1978 je podpisal pogodbo v tedanji jugoslovanski prvi ligi za Vojvodino in Spartak. Že med študijem je imel poleg štipendije še druge redne prihodke in pri osemnajstih tudi že svoje stanovanje.
V mreži podjetij, ki jo je spletel v naslednjih treh desetletjih, ima več kot 35 družb s sedežem v Srbiji in zunaj nje, nekaj tudi v davčno ugodnejših okoljih oziroma davčnih oazah, med drugim tudi tri tovarne sladkorja, lani je prevzel grško Alfa banko, želel naj bi dominantno vlogo v srbskem bančnem sistemu, v lastništvo katerega je vstopil leta 2015. Njegova skupina naj bi vplivala na kar 55 tisoč delovnih mest v Srbiji, zato si je domišljal, da lahko premika sistem celotne države. Morda mu je to uspevalo, ko je bil v dobrih odnosih s srbskim političnim vrhom, a so se ti v zadnjem času očitno precej ohladili.
Prvi pok se je zgodil, ko je igral aktivno vlogo pri tem, da je srbska država izgubila vpliv v družbi Energoprojekt. Po pisanju nekaterih srbskih medijev je razlog ohladitve odnosov tudi v tem, da mu je predsednik Aleksandar Vučić, ki je sicer podporo volivcev dobil tudi z obljubo, da bo obračunal s tajkuni, preprečil netransparentni prevzem Poljoprivrednega kombinata Beograd (PKB), ki je eden največjih kmetijskopredelovalnih kombinatov v Srbiji in eden največjih proizvajalcev mleka v Evropi. Ker mu prevzem ni uspel, so se po pisanju nekaterih srbskih medijev, ki so pod Kostićevim vplivom, začeli umazani napadi na predsednika Srbije, za katerimi naj bi stal prav tajkun, besen kot ris, ker se mu prevzemni načrti niso izšli.
Isti mediji so se minule dni lotili tudi Slovenca, Boruta Jamnika, predsednika uprave Modre zavarovalnice, za katerega so zapisali, da je menda eden najvplivnejših ljudi pri nas in eden glavnih akterjev kroga, ki skuša Kostiću preprečiti prevzem Gorenjske banke, v kateri že ima sicer približno petinski delež. Pri njej se je prek enega svojih podjetij lani poskušal zadolžiti, a je banka zahtevala dodatna jamstva. Ker jih ni bilo, ni bilo niti kredita.
Na to, da ga slabšalno označujejo za balkanskega investitorja, odgovarja, da v Srbiji preživi le okoli tri mesece na leto ter da posluje in živi med Dubajem, Londonom, Ženevo in Kijevom. Pravi, da je ekstremist, rad ima adrenalin, smuča, skače s padalom, kajta, se potaplja in ima rad hitro vožnjo. Običajno spi šest ur na dan, dela pa dvanajst ur, pri tem pa skuša ohraniti stike s tremi otroki. Po astrološkem znamenju je devica, za katere pravi, da so hladne in preračunljive in sledijo zastavljenemu cilju. A ne glede na njegovo odločenost, da naskok na Gorenjsko banko uspešno konča, se zdi, da mu zvezde pri tem poslu le niso preveč naklonjene.
