Tiskane izdaje
Za obdobje od 2003 do 2015 se je med analitiki uveljavil tudi izraz »super cikel surovin«, saj so izdatki za nujno potrebne vire, kot so nafta, zemeljski plin, premog, železova ruda in baker, zrasli nad šest odstotkov globalnega BDP.
To se je zgodilo drugič v zadnjih sto letih, prvič pa v 80. letih preteklega stoletja, v negotovosti, ki je sledila prvemu in drugemu naftnemu šoku. Prelom v cenovnih trendih je bil tokrat povezan z globalno finančno krizo, saj so cene surovin svojo najvišjo povprečno vrednost dosegle leta 2008.
Manj opazne kot cenovni pretresi pa so bile temeljne spremembe v ponudbi in povpraševanju po surovinskih virih, ki so jih prinesli pričakovani makroekonomski trendi (ostro zmanjšanje povpraševanja po nastopu krize in razmeroma počasno okrevanje v prihodnjih letih ter veliko manj predvidljive tehnološke inovacije). Prepletanje teh dejavnikov bo v prihodnjih dveh desetletjih ključno vplivalo na pridobivanje in uporabo surovin, je v nedavni študiji opozorila svetovalna družba McKinsey.
Bliskovit napredek pri avtomatizaciji, kot so umetna inteligenca, robotika, analiza podatkov ter internet stvari že spreminja okvir, v katerem smo do zdaj pridobivali in porabljali surovine. Pojav električnih in samovozečih vozi, novi koncepti za uporabo energetsko učinkovitih tehnologij, večja uporaba obnovljivih virov energije, na primer, pomenijo, da bomo relativno vse manj nafte, plina in premoga uporabljali za pridobivanje energije. Po drugi strani se spreminja uporaba jekel, ki so vse bolj specializirana, vse več tehnologije v vsakdanjem življenju povečuje povpraševanje po bakru, še posebno dragocene pa so tako imenovane redke zemlje.
Po drugi strani pa bodo tudi proizvajalci surovin, pri katerih se na prvi pogled povpraševanje ne bo več hitro povečevalo, uživali pozitivne učinke tehnološkega napredka. Rešitve, kot so podvodni roboti, ki popravljajo naftovode in plinovode, droni, ki nadzirajo delovanje proizvodnih liniji in opozarjajo na pravočasno vzdrževanje ali pa uporaba orodij za analizo množičnih podatkov bodo povečali produktivnost in prinesli zmanjšanje stroškov.
Kitajska je še vedno
McKinsey na podlagi svoje analize pričakuje, da bo svetovno povpraševanje po primarni energiji do leta 2035 doseglo vrh, kljub nadaljevanju gospodarske rasti. Zmanjšanje povpraševanja po energiji v transportu, široka uporaba ukepov za povečanje energetske učinkovitosti in povečana cenovna dostopnost energije iz obnovljivih virov bi po optimističnem scenariju pospešenega tehnološkega napredka lahko prinesli do 1,2 bilijona ameriških dolarjev prihrankov. Če dodamo še tehnološki napredek na »neenergetskih« področjih, bi se prihranki do leta 2035 lahko povečali na 1,6 bilijona dolarjev.
Spremembe v tehnologiji povzročajo, da se zmanjšuje soodvisnost v gibanju cen med opazovanimi surovinami, ki je bila še v zadnjem obdobju visokih cen zelo jasna.
Povpraševanja po nafti, premogu in železovi rudi utegne v prihodnjih dveh desetletjih doseči vrh ali se celo znižati, obeti za povpraševanje po bakru (s tem je povezan tudi potencial rasti cene) pa ostajajo obetavni.
Razvita gospodarstva bodo zaradi hitrejšega uvajanja energetsko varčnih tehnologij gotovo izkusila hitrejše zniževanje povpraševanja po nafti, medtem ko v manj razvitih to ni nujno – če bo v splošnem gospodarstvo rastlo hitreje od povečevanja energetske učinkovitosti, potem se bo tudi v državah, kot sta Kitajska ali Indija, poraba nafte še naprej rasla.
Prav razvoj Kitajske, ki je v zadnjih 30 letih izvedla bliskovito industrializacijo in urbanizacijo, je pomembno vplival na zvišanje cen med »superciklom«. Rastoče količinsko povpraševanje pa je nekoliko zameglilo trend tamkajšnjega tehnološkega napreka, poudarja McKinsey.
Od leta 1980 do leta 2010 se je intenzivnost uporabe virov na enoto BDP na Kitajskem znižala za kar 70 odstotkov. Vendar je v zadnjih letih Kitajska porabila več kot polovico svetovne ponudbe železove rude in premoga ter okoli 40 odstotkov bakra. Zdaj bo njen prehod od gospodarskega modela, ki ga poganjajo vlaganja v (izvozno) industrijo k spodbujanju storitev za domači trg zmanjšal povpraševanje po osnovnih surovinah. Delno bo ta »izpad« v povpraševanju nadomestil napredek v delih sveta, ki se še niso industrijsko razvili, vendar ne v celoti.
