Tiskane izdaje
Ljubljana – Spor med čezmejnimi delovnimi migranti in državo traja že enajsto leto, odkar je vlada Antona Ropa 1. januarja 2005 uvedla novi dohodninski zakon, ki je bil vključen v davčno reformo iz leta 2004. Leta 2006 so se državljani, ki so bili zaposleni pri avstrijskih delodajalcih, povezali v Civilno inicativo Apače in zahtevali, naj jih država znova izvzame iz obdavčitve v Sloveniji.
Po meddržavni konvenciji o izogibanju dvojni obdavčitvi uporabljata državi pri plačah metodo odbitka – zato Slovenija svojim državljanom prizna davek, ki so ga že plačali v Avstriji, razliko po slovenski odmeri morajo plačati. V Sloveniji znaša zdaj splošna dohodninska olajšava 3302,70 evra, v Avstriji 11.000 - to je glavni vzrok za doplačila, ki jih finančna uprava zahteva od slovenskih državljanov, ki delajo v Avstriji. »Premirje« med državo in Civilno iniciativo Apače je trajalo od leta 2010 do 2013, ko so imeli pravico do posebne osebne olajšave za to skupino zavezancev.
Enaka ureditev dohodkov iz delovnega razmerja velja zdaj po meddržavnih konvencijah z vsemi sosednjimi državami.
O obdavčitvi čezmejnih delavcev in dobrih praksah, ki jih uporabljajo druge evropske države, smo se pogovarjali z odvetnikom Juretom Mercino iz Odvetniške pisarne Blaž Pate.
Predstavniki čezmejnih delovnih migrantov vedno govorijo o dvojni obdavčitvi, v Sloveniji in Avstriji. Ali je res tako?
Plačevanje davka v dveh državah (še) ne pomeni dvojne obdavčitve. Furs mora pri odmeri dohodnine delavcem migrantom upoštevati v Avstriji plačano dohodnino, zato v Sloveniji doplačajo zgolj razliko do odmerjene slovenske dohodnine. Torej ne moremo govoriti o tem, da so dvojno obdavčeni. O dvojni obdavčitvi bi lahko govorili le, če Furs ne bi upošteval v Avstriji plačane dohodnine ali če zavezanec v predpisanem roku ne bi uveljavljal davka, ki ga je plačal v tujini. Torej ne moremo govoriti o tem, da so dvojno obdavčeni. Odprava dvojne obdavčitve je namreč pravica davčnega zavezanca, ki se mu ne prizna avtomatično, ampak jo mora ustrezno uveljavljati po predpisanem postopku. Tak postopek je predviden za vse davčne rezidente, ki dosegajo dohodke iz tujine.
Kako vprašanje čezmejnih delovnih migrantov urejajo druge članice EU, na primer Avstrija in Nemčija, kjer pa je pretok delovne sile oziroma zavezancev dvosmeren?
V EU lahko najdemo kar nekaj primerov dobrih praks. Tako je na primer v konvenciji o izogibanju dvojni obdavčitvi med Avstrijo in Nemčijo določen poseben režim obdavčitve za čezmejne delavce migrante, ki prebivajo v obmejnem pasu 30 kilometrov države pogodbenice in se njihova zaposlitev izvaja v obmejnemu pasu druge države pogodbenice. To velja za delavce migrante obeh držav. V teh primerih država, kjer se zaposlitev izvaja, nima pravice do obdavčitve dohodkov iz zaposlitve obmejnih delavcev iz sosednje države. Podobno izjemo glede obmejnih delavcev vsebuje konvencija med Italijo in Francijo. Obratno pa sta se Italija in Švica dogovorili, da so delavci migranti iz Italije obdavčeni izključno v Švici, kjer so zaposleni. Švica pa nato določen odstotek pobranega davka nakaže Italiji kot državi rezidentstva.
Finančna uprava pri čezmejnih delovnih migrantih, ki so napovedi za pretekla leta oddali s samoprijavo, uporablja razlago, da jim ne pripadajo davčne olajšave in določeni stroški, ki jih sicer prizna zavezancem, zato so doplačila k avstrijski dohodnini še višja. Ali je takšna razlaga sporna?
Menim, da obstaja precej tehtnih argumentov, zakaj bi Furs v primeru vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave moral priznati tudi davčne olajšave in stroške v zvezi z delom. Namen samoprijave je spodbuditi davčne zavezance, da sami sporočijo neprijavljene dohodke preteklih let. V zameno so razbremenjeni sankcij za prekršek, hkrati pa se jim odmeri davek, ki bi ga morali sicer plačati. Kot sankcijo za nepravočasno prijavo dohodkov zakon predvideva zgolj zamudne obresti, ne pa tudi izgubo morebitnih drugih davčnih ugodnosti, kamor sodijo tudi davčne olajšave. Da je treba davčno olajšavo v teh primerih upoštevati, je v eni izmed sodb odločilo tudi upravno sodišče, ker pa sodna praksa tega sodišča na tem področju ni enotna, bo verjetno zadnjo besedo imelo vrhovno sodišče.
Ali je mogoče kot neutemeljene preprosto zavrniti zahteve delavcev migrantov, ki vladi predlagajo, naj jih izvzame iz obdavčitve v Sloveniji, tako da bodo dohodnino plačevali le v Avstriji, kot so jo do leta 2005?Nasprotniki takšne ureditve odgovarjajo, da delavci migranti živijo v Sloveniji in uporabljajo infrastrukturo in storitve, ki jih država zagotavlja iz javnih sredstev.
Argument, ki govori v prid obdavčitve v Sloveniji, je, da imajo delavci migranti v Sloveniji središče svojih osebnih interesov. To pomeni, da v Sloveniji uporabljajo ceste, vrtce in šole, ki se financirajo iz javnih sredstev. Po drugi strani pa je Avstrija tista, ki jim omogoča zaposlitev. Razlog za množično opravljanje dela v Avstriji je med drugim tudi boljša javna infrastruktura v Avstriji, ki pa se prav tako financira iz javnih sredstev. Razdelitev pravice do obdavčitve med obe državi, tako kot je to urejeno sedaj, se zato zdi še najbolj pravična.
Treba pa se je zavedati, da plačevanje dohodnine v dveh državah pomeni precejšnje administrativno breme za delavce migrante. Zato so se nekatere države dogovorile, da delavci migranti plačujejo davek le v eni državi, slednja pa nato del tako pobranega davka nakaže drugi državi. V tej smeri bi bilo verjetno treba iskati rešitev za trenutno situacijo v Sloveniji. Se pa v zvezi s tem odpre vprašanje, ali bo Slovenija posledično spremenila konvencije o izogibanju dvojni obdavčitvi tudi z drugimi sosednjimi državami.
Davčni položaj delavcev migrantov določajo slovenski davčni zakoni in meddržavne konvencije. Predvidevamo, da se slovenska vlada ne bo odrekla načelu obdavčitve po svetovnem dohodku, ne nazadnje to temelji na ureditvi, ki jo priporoča OECD. Kako je torej mogoče delavce migrante izvzeti iz obdavčitve s slovensko dohodnino? Ali je edina možnost sprememba meddržavne konvencije?
Izvzem dohodkov iz zaposlitve v tujini iz slovenske dohodnine bi se lahko uredil bodisi v zakonu o dohodnini bodisi v konvenciji. Osebno menim, da do tega ne bo prišlo, saj bi to pomenilo prevelik izpad davčnih prihodkov. Tudi sicer ni usmeritev Slovenije, da bi v konvencijo kot metodo za odpravo obdavčitve izbrala metodo izvzema. Edina konvencija, v kateri je še dogovorjena metoda izvzema, je davčni sporazum s Švedsko. Slednja je bila podpisana še v času SFRJ leta 1981 in jo je Slovenija prevzela v okviru nasledstva. V vseh preostalih meddržavnih konvencijah je kot metoda za odpravo dvojne obdavčitve predvidena metoda odbitka.
Opozoril pa bi še na en vidik. Morebitna uzakonitev metoda izvzema v konvenciji med Avstrijo in Slovenijo bi lahko negativno vplivala na konkurenčnost slovenskih delodajalcev. Z metodo izvzema bi namreč zaposlitev v Avstriji postala še bolj privlačna, saj bi od iste bruto plače delavcu ostal višji neto kot v primeru zaposlitve pri delodajalcu v Sloveniji. Za delodajalce, ki poslujejo v obmejnem območju, in imajo potrebe po deficitarnih poklicih, je to lahko resen problem.
Z vprašanjem obmejnih delavcev se ukvarja tudi Evropska Komisija. Kakšno je njeno stališče do obdavčitve posameznika ki živi v eni članici, zaposlen pa je v drugi?
Na trenutni stopnji razvoja prava EU ne obstaja veliko zakonodaje na področju neposrednega obdavčenja, kamor sodi tudi dohodnina. Ker ni harmonizacije, je neposredno obdavčevanje – tudi sklenitev in izvajanje sporazumov o dvojnem obdavčevanju – predvsem v pristojnosti držav članic. Uporaba in razlaga teh sporazumov ne spadata na področje uporabe prava Evropske unije (EU). Tako so države članice še naprej pristojne na tem področju in proste, da določijo merila za uresničevanje svojih davčnih pravic. Edina s tem povezana omejitev je, da pri tem države članice ne smejo diskriminirati na podlagi državljanstva, povzročati ali ohranjati diskriminacijo zoper državljane držav članic EU.
Delavci migranti so se v zvezi z njihovo problematiko obrnili tudi na Evropsko komisijo, ki pa je ugotovila, da ne gre za kršitev temeljnih pravic in svoboščin EU. Argument Komisije je bil, da delavec migrant plačala enak skupni znesek davkov, torej seštevek avstrijskih in slovenskih davkov, kot bi ga moral plačati, če bi bil obdavčen le v Sloveniji. Zato ni na slabšem, temveč je v istem položaju, kot če bi zaslužil svoj celoten dohodek iz zaposlitve v Sloveniji. Iz tega sledi, da v tem primeru ne gre za kršitev svobode delavcev. Se pa Evropska komisija zaveda, da znotraj EU zaradi pomanjkanja harmonizacije prihaja do določenih težav in ovir pri obdavčitvi posameznikov, ki dosegajo dohodek v drugi državi članici EU. To je v svojem nedavnem poročilu ugotovila tudi strokovna skupina pri Evropski Komisiji.
Strokovna skupina poudarja, da morajo države članice ovire odpravljati bilateralno, dokler ne bo na ravni EU sprejeta ustrezna zakonodaja.
Finančna uprava je po 1. januarju 2015 začela izdajati večje število dohodninskih odločb delovnim migrantom s plačo iz Avstrije. Začela so veljati nova pravila o avtomatični izmenjavi podatkov med državami, zato so se tudi v Slovenijo začeli stekati obsežnejši podatki o njenih rezidentih. Že samo zaradi velike razlike v olajšavi dobivajo naloge za velika doplačila. Poleg tega Furs uporablja razlago, da jim pri odločbah za obdobja, ko v Sloveniji niso oddali napovedi, tudi v primeru samoprijave ne pripadajo davčne olajšave in nekateri stroški. Ali je takšna razlaga sporna?
Menim, da obstaja precej tehtnih utemeljitev, zakaj bi Furs v primeru vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave moral priznati tudi davčne olajšave in stroške v zvezi z delom. Namen samoprijave je spodbuditi davčne zavezance, da sami sporočijo neprijavljene dohodke preteklih let. V zameno so razbremenjeni sankcij za prekršek, hkrati pa se jim odmeri davek, ki bi ga morali sicer plačati. Kot sankcijo za nepravočasno prijavo dohodkov zakon predvideva zgolj zamudne obresti, ne pa tudi izgubo morebitnih drugih davčnih ugodnosti, kamor sodijo tudi davčne olajšave.
Kadar zavezanec vloži letno dohodninsko napoved na podlagi samoprijave, zanj ne morejo veljati splošni predpisani splošni roki za uveljavljanje davčnih olajšav. V tem primeru je namreč šele ob vložitvi napovedi na podlagi samoprijave zavezanec imel prvič možnost izkoristiti olajšavo, saj pred tem dohodkov sploh ni napovedoval. Da je treba davčno olajšavo v teh primerih upoštevati, je v eni izmed sodb odločilo tudi upravno sodišče. Ker pa dosedanja sodna praksa upravnega sodišča na tem področju ni enotna, bo verjetno zadnjo besedo imelo vrhovno sodišče.
Ali menite, da je spor med delavci migranti in državo mogoče rešiti tako, da bo sprejemljiv za obe strani. Med davčnimi svetovalci ni bilo veliko zagovornikov posebne olajšave za čezmejne delovne migrante, ki je nazadnje znašala prek 7576,62 evra. Tudi ustavno sodišče je presodilo, da ugodnosti ni mogoče zagotavljati le izbrani skupini dohodninskih zavezancev. Kakšna je torej lahko rešitev spora med državo in čezmejnimi delovnimi migranti?
Izhajati je treba iz tega, da delavci migranti ne smejo biti postavljeni v privilegiran položaj v primerjavi z ostalimi davčnimi zavezanci. Posebna davčna olajšava za delavce migrante ni sprejemljiva rešitev, na kar je opozorilo tudi ustavno sodišče. Za pretekla leta menim, da bi finančna uprava (Furs) v primeru samoprijave obmejnim delavcem in tudi vsem ostalim zavezancem morala v celoti upoštevati davčne olajšave in stroške v zvezi z delom. Ta pravica zavezancem po moji presoji pripada že na podlagi trenutno veljavne zakonodaje.
Za prihodnje pa bo verjetno najbolj sprejemljiva rešitev dopolnitev konvencije o izogibanju dvojni obdavčitvi med Avstrijo in Slovenijo. Dogovor, po katerem bi delavci migranti plačevali dohodnino izključno v Avstriji, je malo verjeten, saj za Slovenijo pomeni prevelik izpad davčnih prihodkov. Taka možnost bi bila morda sprejemljiva zgolj v primeru, da bi Avstrija del pobrane dohodnine enkrat letno nakazala Sloveniji. Tako sta se na priemr dogovorili Švica in Italija.
Druga varianta pa je odprava plačevanja dohodnine v Avstriji, Slovenija pa bi kot kompenzacijo za izgubljen prihodek del pobrane dohodnine nakazala Avstriji. Tako rešitev za obmejne delavce na primer vsebuje konvencija med Avstrijo in Nemčijo, kot primer dobre prakse pa jo v svojem poročilu omenja tudi Evropska komisija. Vedeti je treba, da v tem zadnjem primeru davčna obveznost za delavce migrante ne bo nič nižja, pomeni pa razbremenitev administrativnih bremen, povezanih s plačevanjem davka v dveh državah.
