Tiskane izdaje
Štiri leta po petmilijardni bančni sanaciji je zadeva brez jasnega epiloga. Še več, tako imenovana Boletova študija vzbuja dvom o realni globini bančne luknje. Hkrati se po več deset vloženih kazenskih ovadbah zoper nekdanje bančnike ni zgodilo veliko. Sodna praksa še ni uveljavljena in vse bolj jasno postaja, kako težko je dokazljivo (domnevno) kaznivo početje v bančništvu. Medijskega pompa ob primerih slabe bančne prakse je bilo veliko, temu primerna so bila tudi pričakovanja javnosti glede kaznovanja krivcev zanjo.
In kje smo zdaj? Prav daleč nismo prišli. Zaradi odgovornosti za bančno luknjo ni bil (pravnomočno) obsojen še noben bankir. In ne samo to. Primeri padajo drug za drugim, na sodiščih ali pa celo še pred začetkom sodnih obravnav. Padajo celo kazenske ovadbe, ki jih je spisal sam regulator, to je Banka Slovenije.
Prav potiho je te dni na smetišče zgodovine na primer romala ovadba Banke Slovenije proti nekdanjim vodilnim Gorenjske banke. Zdaj tišina, leta 2014 pa smo mediji obsežno poročali, da je nekdanja uprava pod drobnogledom kriminalistov zaradi utemeljenega suma zlorabe položaja in povzročitve za več kot deset milijonov evrov premoženjske škode zaradi posojila družbi BPT, s katerim je ta financirala nakup 4,8 odstotka delnic Abanke Vipa.
Po več letih preiskovanja in zaslišanju osumljenih je tožilstvo po naših informacijah te dni odstopilo od pregona. Prav ta uprava je tudi edina bančna uprava, ki si je upala pritožiti se nad izračunom potencialnega kapitalskega primanjkljaja, ki naj bi presegel tristo milijonov evrov, Gorenjska banka pa je bila nato dejansko dokapitalizirana za nekaj več kot deset milijonov.
Druga zgodba, ki je tik pred tem, da roma v pozabo, je povezana z NLB in posojilom, ki ga je ta banka leta 2009 odobrila Simoni Dimic, šefinji kabineta tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja, in njenemu priletnemu očetu za nakup in obnovo hiše v vrednosti 350.000 evrov. V tem medijsko razvpitem primeru so bili pred letom dni trije nekdanji člani uprave banke obtožb (nepravnomočno) oproščeni. V petek bo ta primer »neustreznega bančništva« obravnavalo še višje sodišče.
Tretja, zdi se, da precej bizarna zgodba, je povezana z izredno odpovedjo šefu gorenjske podružnice NLB. Proti njemu je bila vložena ovadba, čez nekaj mesecev še izredna odpoved, sledila so večletna sodna premetavanja, ki so se končala s tem, da mora banka svojega zaposlenega vzeti nazaj v službo. In mu povrniti neizplačane plače ter vse pripadajoče obresti.
Četrti primer relativnosti je lahko tudi primer NKBM. Višje sodišče je v tožbi zoper nekdanjo upravo, ki jo je vodil Matjaž Kovačič, odločilo, da ta ni odgovorna za podeljevanje posojil po nestrokovnih kriterijih. Člani uprave so posojila podeljevali kot člani kreditnega odbora, in ne kot člani uprave.
Zdaj smo bogatejši za spoznanje, da slaba praksa ni nujno kaznivo dejanje. Pa še, kot je včeraj na seji parlamentarne preiskovalne komisije dejal nekdanji prvi človek NLB Marjan Kramar: bila je pač še ena kriza, kot jih je bilo že veliko. In jih tudi veliko še bo. Vsi našteti primeri potrjujejo tudi teorijo, da je resnično vse relativno.
